Ajurveda, sistem tradicionalne medicine, ki izvira iz Indije, Slovencem ni več povsem tuja. Večina je že slišala za tako imenovane tri doše, to so kapha, vata in pitta, vendar pa je preprosto poigravanje s tem, kateri tip smo ter kaj lahko zato jemo in česa ne, vendarle premalo, da bi zares kaj naredili za svoje zdravje, pravi ajurvedski zdravnik, na kratko dr. Mani, iz Hiše Ayurveda na obrobju Ljubljane. Še posebej če pri hrani kar naprej ponavljamo enake napake. Slovenci s stališča ajurvede res veliko reči počnemo narobe, smo ugotovili v pogovoru z dr. Manijem. Njegova najljubša slovenska jed je ričet, seveda brez mesa, še vedno pa ima indijsko hrano raje od naše.
Številne diplome in potrdila z najuglednejših ajurvedskih šol v Indiji govorijo o njegovi odlični izobrazbi; da je njegovo znanje o življenju, kar v prevodu pomeni ajurveda, zares veliko, pa izkušnje ljudi, ki jih je zdravil. Dr. Mani je ob tem pripomnil, da se še vedno uči, vsak dan znova.
Slovenska ajurvedska dieta.Pred petimi leti, ko je s sodelavci prišel v Ljubljano, se je moral veliko naučiti tudi o Sloveniji. Pa seveda o Slovencih in naših prehranjevalnih navadah. Oziroma napakah. Kakšen je bil njegov prvi vtis o slovenski hrani? »O njej nismo vedeli veliko, predvidevali smo, da je zaradi bližine Italije precej podobna njihovi kuhinji, morda malo tudi nemški, torej testenine, pica in podobne reči.« Hitro je ugotovil, da jemo veliko krompirja, kruha in mesa ter sveže solate, kar ga je precej presenetilo, pa bolj malo riža, ki je v Indiji na jedilniku vsak dan.
Na začetku je bilo zanj in za sodelavce res vse zelo novo, kaki dve leti je potreboval, je povedal, da je dobro spoznal sestavine, ki jih uporabljamo pri nas, in njihov učinek na telo oziroma zdravje. Sčasoma je lahko tako sestavil pravo »slovensko dieto«, ki pa vam je žal ne moremo predstaviti. Preprosto zato, ker ne gre za splošno dieto, temveč je vedno prilagojena vsakemu bolniku in njegovim težavam. Ne, pri temle ni bližnjic, pravi dr. Mani. Ker se bolezen razvija kar nekaj časa, tudi ozdravitve ne morete pričakovati čez noč.
Ne le paradižnik, tudi božji nektar je lahko strup.Dr. Mani ima, kot rečeno, najraje ričet brez mesa; tudi zato, ker ne je svinjine, s katero se ga navadno pripravlja. Prav tako ne poje veliko krompirja, zlasti ne pečenega, pire je pa še kar v redu, je povedal. Le ne prepogosto. Izogiba se tudi paradižniku in še zlasti papriki, tudi pekoči, ter jajčevcem, torej vsem tako imenovanim razhudnikom. Vsebujejo namreč strupe (npr. solanin, op. a.), ki se počasi kopičijo v telesu, in če redno uživate veliko razhudnikov, imate sčasoma gotovo zdravstvene probleme, je opozoril.
Gre predvsem za količino, je dodal, in za to, kdaj neko stvar jemo. Sveža zelenjava, celo paradižnik, je za naše telo v redu v njeni rastni sezoni. Torej poleti, ne pa tudi pozimi. »Hrano je treba prilagajati sezoni, ne morete jesti enake hrane 365 dni na leto. V obdobju svoje rasti je torej tudi paradižnik sprejemljiv, vendar pa ne vsak dan in ne samo surov.« Predvsem pa, j eopozarjal znova in znova, »vsaka še tako dobra in koristna hrana, ki je je preveč, tudi božji nektar, sčasoma postane strup!«
Prav nasveti o pravilni prehrani so v ajurvedi pomemben del pri obravnavi bolnikov, seveda pa je včasih težko spremeniti slabe navade, sploh če so zelo razširjene in ukoreninjene. Slovenci jih imamo res kar precej.
