Kdo ve, ali bi svetovna javnost sploh izvedela za nekdaj revno vasico, ki danes šteje okoli 18.000 prebivalcev, če se leta 1858 tam ne bi zgodil čudež. Zgodovina pravi, da se je neuki in astmatični mlinarjevi hčeri, štirinajstletni Bernardetti Soubirous, v tistem letu kar 18-krat prikazala Marija. Prvič naj bi se to zgodilo v četrtek, 11. februarja, ko je z ovcami in kozami prišla k votlini Missabielle in v njej ugledala lepo gospo, oblečeno v belo. Prestrašena je začela moliti rožni venec, in ko je končala, je gospa izginila. Ko se je tri dni kasneje s prijateljicama vrnila k votlini, jo je znova zagledala, in to se je ponavljalo še v naslednjih dneh. Ko so ji začele slediti množice ljudi, da bi jo opazovale pri molitvi, naj bi jo tamkajšnji perfekt skušal odvrniti od obiskov v votlini, ker naj bi s tem škodovala veri. Toda ko je Bernardka izjavila, da se gospa imenuje »brezmadežno spočetje«, so na to postali pozorni tudi v Vatikanu. Le kako naj bi preprosto in neuko dekletce poznalo besede, ki jih pred tem ni še nikoli slišalo niti jih ni razumelo. Gospa naj bi ji tudi naročila, naj se okoplje v studencu ob votlini in sporoči svetu njeno željo, da na tistem mestu postavijo kapelo. Ko so v Vatikanu priznali njeno videnje, so v Lurdu zgradili velikansko baziliko, zajezili studenec in napravili bazene, kjer se ljudje lahko okopljejo v zdravilni vodi. Bernardko, ki je kasneje stopila v red sester usmiljenk, delala v bolnišnici, pri petintridesetih letih pa zaradi številnih bolezenskih težav, ki so jo spremljale že vse življenje, umrla, so leta 1933 razglasili za svetnico.

67 čudežev
Zgodovinski zapisi pravijo, da so prvi, ki so prihajali z Bernardko k votlini, ozdraveli. Prvič naj bi se to zgodilo 1. marca 1858, ko naj bi Bernardkina prijateljica, 38-letna Chaterine Latapie, vpričo 1500 ljudi, med katerimi naj bi bil tudi duhovnik, pomočila svojo bolno roko v vodo in v trenutku ozdravela. Na dogodke v Lurdu pa naj bi najbolj vplivala ozdravitev domačina Louisa Bourietta, delavca, oslepelega v kamnolomu, ki je čudežno spregledal. V letih, ki so sledila, naj bi najpogosteje ozdraveli slepi, oboleli za rakom, multiplo sklerozo, nepokretni naj bi shodili, o čemer pričajo bergle in palice, ki so jih slednji tam pustili, ko so se spet postavili na noge. Od več tisoč ozdravitev, ki so jih doslej prijavili na medicinskem uradu v Lurdu, jih je Cerkev 67 priznala za čudežne. Pravila so stroga, preverjanje dolgotrajno. Eden od čudežev se je zgodil benediktincu Leu Schwagerju iz Švice, ki je trpel za multiplo sklerozo. Aprila 1952 je na procesiji v Lurdu čudežno shodil. Njegova zgodba je zapisana v knjigi Ozdravel sem v Lurdu, kjer opisuje, kako ga je popolnoma paraliziranega nevidna sila iz invalidskega vozička vrgla na kolena, začel je goreče moliti in se zahvaljevati Bogu, nakar je vstal popolnoma zdrav. Življenje je kasneje posvetil bolnikom v Lurdu in organiziral romanja iz Švice. Zanimiva je tudi zgodba trinajstletne Delizie Cirolli iz Paterna na Siciliji, ki je trpela za kostnim rakom. Potem ko so zdravniki svetovali amputacijo noge, so se njeni starši raje odločili za romanje v Lurd. Po romanju se je njeno zdravstveno stanje začelo hitro popravljati in čez dva meseca je čudežno shodila. Zadnji čudež, priznan novembra 2005, pa pripada Italijanki Anni Santaniello. Ko je leta 1952 takrat 40-letna Anna prišla v Lurd, je bilo z njo narobe domala vse: imela je bolno srce, revmatični artritis, pestili so jo astmatični napadi, težko je govorila in ni mogla hoditi. Medtem ko so jo v Lurd, kjer se je okopala v bazenih z zdravilno vodo, prinesli na nosilih, se je domov vrnila sama, brez pomoči. Štiri dni kasneje so njeni domači zdravniki ugotovili, da nima nobene zdravstvene težave več. Anna je postala bolničarka in  posvetila življenje drugim, predvsem otrokom.

Pomembna je skupna spodbuda
Na takšne in podobne čudeže upajo množice bolnih, ki se zgrinjajo v Lurd vsako leto in nad katerimi je uradna medicina dvignila roke. Molijo, da se bodo v bazenih z zdravilno vodo znebili svojih težav. Mnogi upajo, da bodo v skupni molitvi k Materi božji dobili vsaj spodbudo ali moč, da bi lažje prenašali svoje težave. Znanstveniki so že zdavnaj ugotovili, da pozitivna energija, ki je v molitvi še toliko močnejša, vpliva na ljudi zelo blagodejno, včasih celo čudežno. Se to dogaja tudi v Lurdu? »Pomembni sta vera v ozdravljenje in občutek, da nisi sam. Oboje romar v Lurdu dobi v pomnoženem odmerku. Tudi zdrav človek ima kaj, kar je treba pozdraviti, vse nas je že kdaj ranilo življenje,« pravi dr. Patrick Theillier, od leta 1998 glavni zdravnik medicinskega urada v Lurdu, katerega področje so predvsem ozdravitve in ne čudeži, te jih prepušča teologom.

Vas, prilagojena romarjem
Za Parizom je Lurd danes druga največja francoska turistična atrakcija, kjer je vsa infrastruktura prilagojena bolnim in invalidom. Tu so bolnišnice in domovi za bolnike. Na pobočju za križevim potom je nastalo zavetišče za romarje, ki si sami ne morejo plačati bivanja v Lurdu. Hotelov pa je le malce manj kot v Parizu. Za bolne skrbijo številni prostovoljci iz vsega sveta. Romarji lahko poleg svete vode odnesejo domov katerega od najrazličnejših spominkov s podobo Marije, ki jih je mogoče kupiti v nekaj sto trgovinicah. Tisti, ki so bili v Lurdu, pravijo, da četudi si zdrav, morda celo skeptičen do verskih zgodb o čudežnih ozdravitvah, te očarajo že sama sončna pokrajina, očarljiv razgled, fascinantni objekti in ne nazadnje neverjetna pozitivna energija, ki jo lahko občuti prav vsakdo. Človeka, pravijo, napolni z mirnostjo in zadovoljstvom, kar je v današnjem času prava dragocenost. Če se vam poleg tega zgodi še kakšen majhen ali večji čudež, je izkušnja seveda toliko lepša!

Upanje je mati čudežev

Francosko mestece Lurd, ki velja za eno največjih romarskih središč katoliške vere na svetu, vsako leto obišče okoli šest milijonov ljudi. Medtem ko so nekateri navdušeni že nad lepo pokrajino in očarljivim razgledom, večina prihaja tja po pomoč in tolažbo, neozdravljivo bolni pa ga obiščejo v upanju na čudež. V 150-letnem obdobju, odkar se je pastirici Bernardki prvič prikazala »bela gospa«, se jih je zgodilo precej. Lurd seveda obišče tudi veliko Slovencev.

Objavljeno v Jani št. 33, 2008