Hermana Mikuža, gonilno silo observatorija na Črnem Vrhu, je vesolje privlačilo že v najstniških letih, »ker se nenehno spreminja, kar naprej se nekaj dogaja in ogromno je stvari, o katerih ne vemo ničesar«. Na nekdaj zelo temnem nebu je opazoval lepo vidno Rimsko cesto in druge objekte, ki jih danes zaradi svetlobnega onesnaženja ne moremo več videti. »Svetlobno onesnaženje v Sloveniji je namreč že zdavnaj doseglo kritično točko. Včasih so vsepovsod nameščali neekološke svetilke, ki so svetile v nebo, pred dvema letoma pa je začela veljati uredba, za katero smo si astronomi prizadevali kar deset let in ureja uporabo zunanje razsvetljave – od zasenčenih svetilk do omejitve osvetljevanja cerkva, fasad, različnih stavb, parkirišč … Že v tem kratkem času se je stanje popravilo in nebo je opazno temnejše, kot je bilo,« pravi.
Astronomi, ki spijo
V primerjavi z njegovimi začetki, ko je številne noči prebedel v raziskovanju skrivnostnega neba – na Črnem Vrhu je namreč vsaj 120 noči na leto primernih za tovrstno opazovanje –, si je črnovrška ekipa delo danes bistveno olajšala. »Pred sto leti so recimo komaj dobro začeli uporabljati fotografijo, še prej so nebo opazovali samo z očmi in si zapisovali spremembe v določenem zvezdnem polju. To je bilo zelo mukotrpno delo in moral si imeti ogromno energije, volje in potrpljenja.« Leta 1985 je s kolegi zgradil observatorij na Črnem Vrhu, kjer je nebo še danes eno najtemnejših v Sloveniji. »Ko smo pred dvanajstimi leti oblikovali malce večjo skupino, smo se začeli poglobljeno ukvarjati z iskanjem asteroidov in jih kar nekaj našli. Ker pa z malim teleskopom nismo bili več konkurenčni, smo se odločili izdelati bistveno večjega; robotiziran 60-centimetrski teleskop danes upravljamo po internetu.« Dežurni operater po sončnem zahodu pripravi seznam objektov, ki jih bo teleskop ponoči snemal. Sistem nato vse opravi sam. Torej so končno začeli ponoči tudi malo spati.
Grožnja asteroida leta 2029
K večini odkritij, na katera so na Črnem Vrhu zelo ponosni, je pripomogel novi teleskop, ki vzbuja veliko zanimanja in marsikakšen tuji strokovnjak bi ga rad preskusil, a ga črnovrška skupina astronomov (Stanislav Matičič, Jure Skvarč, Bojan Dintinjana, Herman Mikuž, Dušan Žgavec, Jure Zakrajšek, Jan Vales in Blaž Mikuž) večinoma uporablja za svoja odkritja. Eno večjih je bilo, kot že rečeno, lansko odkritje kometa; ta je dobil ime po odkritelju Stanetu Matičiču. Poleg tega je v njihovem seznamu več kot 250 odkritih asteroidov in 14 asteroidov NEO (NEO – Near Earth Object, op. p.), z iskanjem katerih se še posebej ukvarjajo. »Asteroidi NEO se na svoji poti okoli Sonca zelo približajo Zemlji. Večina pa jih sicer kroži med Marsom in Jupitrom in imajo zelo stabilne tirnice, zato nas ne ogrožajo. Sicer pa vemo, da je kakšen že tudi padel na Zemljo, recimo leta 1908 v Sibirijo. Asteroid ali komet, ne vedo natančno, kaj je bil, s premerom 50 metrov je zaradi velike hitrosti povzročil eksplozijo, ki je pod seboj zravnala gozd v premeru petdesetih kilometrov.« Nam v bližnji prihodnosti grozi kakšno podobno trčenje? »Kakšnih katastrof ni na vidiku, razen če je ne bomo naredili sami sebi. V vesolju se sicer kar naprej dogajajo velike spremembe, ampak na velikih razdaljah ter v ogromnih časovnih oddaljenostih. Naše življenje je samo trenutek v življenju vesolja, zato so vse druge nevarnosti verjetnejše kot tiste iz vesolja. Je pa res, da obstaja majhna nevarnost, da bi leta 2029 na Zemljo padel neki asteroid. Ampak verjetnost je razmeroma majhna.« So padci asteroidov najnevarnejši za naš planet? »Ja, tak s premerom enega kilometra bi bil že usoden za našo civilizacijo. Ne glede na to, kam bi padel, astronomi računajo, da bi prišlo do velike eksplozije, pri kateri bi se sprostilo ogromno energije in prahu. Ta prah bi se dvignil v višje plasti atmosfere in za kakšno leto ali dve prekril Sonce. Tako bi izumrle rastline, prekinila bi se prehranska veriga … Ena od teorij pravi, da so tudi dinozavri izumrli zaradi padca asteroida, izginili so tako rekoč v trenutku.« Z iskanjem podobnih teles se ukvarja več skupin v Ameriki, njihovo raziskovanje financirata NASA in ameriška vojska, skupina s Črnega Vrha pa to počne ljubiteljsko, čeprav so v evropskem merilu prav v vrhu. »V Evropi za takšne projekte ne namenjajo sredstev, v ZDA pa si zelo prizadevajo najti ta mala, potencialno nevarna telesa v vesolju in jih katalogizirati. Čeprav bi nevarnost lahko grozila šele čez recimo tisoč let, imajo v načrtu izdelavo tehnologije, ki je danes še nimamo in s katero bi takšna telesa pravočasno preusmerili in tako rešili življenje na Zemlji.«
Je v vesolju še kdo?
Vprašanje, ali misli, da je v vesolju poleg nas še kdo, je pač neizogibno. »Glede na to, da so v naši Galaksiji s teleskopi odkrili že skoraj 400 planetov, ki krožijo okoli drugih zvezd, podobnih našemu Soncu, je to povsem mogoče. Še veliko časa pa bo preteklo, da bomo to ugotovili!« se je nasmehnil.
Odkrivanje Supernov
Poleg asteroidov in kometov na Črnem Vrhu odkrivajo tudi supernove (zvezde, ki na koncu svoje življenjske poti eksplodirajo) v drugih galaksijah. Tipična galaksija ima nekaj 100 milijard zvezd in vsakih nekaj let katera od njih eksplodira. »Profesionalni astronomi supernove uporabljajo za meritve razdalj v vesolju. Za nas iskanje supernov ni glavna dejavnost, a smo jih kljub temu v dobrih treh letih odkrili osem. Tisti, ki se ukvarjajo samo s tem, jih na leto odkrijejo tudi petnajst, dvajset.«
Súpernóva je izjemno močna zvezdna eksplozija, ki za kratek čas preseže izsev celotne galaksije. Med eksplozijo supernove se lahko sprosti toliko energije, kot jo naše Sonce odda v celotni življenjski dobi 10 milijard let.
»Slovenski« asteroidi:
Asteroidi Jurijvega, Slovenija, Hallerstein, Noordung, Rusjan
Kaj vidimo v tem trenutku na zvezdnem nebu?
»Zvečer recimo lepo vidimo Jupiter. Največji planet našega osončja je zelo svetel in ga je mogoče videti še, ko je dan. Zvečer je prevladujoč objekt jugovzhodnega dela neba. V jutranjih urah je mogoče videti Mars, Venera in Saturn pa sta preblizu Sonca, tako da ju ne vidimo. Potem so tu zvezde, meglice, galaksije in seveda meteorji ali po domače utrinki, ki jih bomo lahko letos še opazovali, najprej Leonide 18. novembra.«
