Bolezen je Marjanu Rupniku iz Laškega pred desetimi leti življenje obrnila na glavo. Sprva je po čedalje več zdravstvenih težavah dobil diagnozo diabetes tip 1, čez leto dni so preiskave pokazale, da ima tudi levkemijo. Bilo je zelo hudo. Zaradi številnih zdravil je poleg vsega občutil volčjo lakoto in se v manj kot enem letu z 80 zredil na 140 kilogramov. Odklonil je kemoterapijo in se odločil za zdravljenje z makrobiotiko in termoregulacijo organov z eteričnimi olji. Že po dobrem mesecu ni več potreboval inzulina, ki ga je prej dobival dve leti, izgubil je tudi vso odvečno težo. Popolnoma je spremenil življenje in ozdravel. Marjan Rupnik, ki z družino živi v Laškem in je oče treh otrok, je zbolel pred desetimi leti. Sprva je opazil čezmerno žejo in pogosto je krvavel iz nosu. Takrat so mu po preiskavah postavili diagnozo diabetes tip 1. Čez leto dni ga je presunila še druga bolezen, levkemija.
Vrtiljak bolezni in zdravil
»Moj zdravnik mi je takrat nameril 25 minimolov sladkorja na liter krvi. Povedal mi je, da je diabetes tip 1, ki so ga pokazale preiskave, neozdravljiv, da pa se ga bo dalo urejati z inzulinom, a do konca življenja. Začeli so se vrstiti pregledi pri specialistih in najprej sem se začel prehranjevati po njihovih navodilih. Sprejel sem, da bom inzulin jemal vse življenje. Začel sem s 50 enotami na dan, nato sem jih dobival že 85 in zatem 90 in pri tem vztrajal dobri dve leti. Ko sem okoli leta 2000 izvedel, da imam poleg diabetesa tipa 1 še levkemijo, je bilo že zelo hudo. Kemoterapijo sem odklonil in se sprijaznil s tem, da je očitno prišel moj čas. V tistem obdobju sem zaradi bolezni užival zelo veliko tablet. Tudi tablete za hipertenzijo oziroma povišan krvni tlak, vrsto protibolečinskih sredstev, ker sem imel močne bolečine po vsem telesu in tudi v želodcu, pa antidepresive. Pestila me je migrena. Prej sem imel vedno od 80 do največ 90 kilogramov, potem pa sem zaradi vseh zdravil čutil čezmerno lakoto in se v manj kot enem letu zredil kar na 140 kilogramov. Bilo je tako hudo, da sem v četrto nadstropje, kjer sem stanoval, hodil tudi po štiri ure. Zdravniki so ob mojih boleznih in zelo hudih bolečinah dvignili roke, saj mi razen s tabletami niso več znali pomagati. Moje telo je iz dneva v dan vidno upadalo in propadalo,« pripoveduje Marjan Rupnik. Kaj storiti zdaj, se je spraševal.
Ko je bilo najhuje, ga je nekega dne prešinila misel, da bi bila zanj odrešujoča meditacija. »Takrat sem izvedel za Irmo in Igorja Ogorevca, ki sta me nato seznanila z zdravljenjem s termoregulacijo telesa oziroma organov. Vlila sta mi novo upanje. Za ozdravitev sem bil sam pripravljen narediti popolnoma vse. Potem sem se pri Iči Krebar srečal z makrobiotiko in se začel v kombinaciji s termoregulacijo telesa zdraviti z makrobiotično prehrano.«
Olja in makrobiotika
Takrat je na lastni koži prvič preskusil segrevanje in ohlajanje organov z eteričnimi olji. Z njimi si je mazal kožo v predelu nekega notranjega organa. »Pri moji bolezni je bilo treba jetra hladiti, zato sem se v njihovem predelu mazal z lešnikovim eteričnim oljem. Ledvice sem umirjal s kokosovim, vranico z vaniljevim, tanko črevo z jasminovim, želodec z brinovim in orehovim, črevo z makovim, lanenim in jasminovim eteričnim oljem. Vse to so čista, naravna eterična olja, ki sem jih užival tudi tako, da sem v deciliter tople vode dodal kapljico posameznega eteričnega olja,« razlaga.
Postopoma je prešel tudi na makrobiotično prehrano. »Prvi mesec sem pojedel čajno skodelico juhe z riževo moko na dan. Pil sem drenov čaj, sladkan s fruktozo, desetkrat po eno skodelico na dan. Fruktoza v krvi namreč gori v stiku s kisikom, vsi preostali sladkorji pa potrebujejo inzulin za presnovo. S tem sem hitro izgubljal odvečno težo. Že med hujšanjem sta se mi začela urejati krvni tlak in prebava. Po mesecu dni sem začel dodajati sadje in zelenjavo, potem sojin sir, tofu, seitan. Kuhal sem si juhe miso in v hrano začel dodajati sojino omako. Opustil sem vso drugo hrano. Zavedal sem se, da so bile diagnoze, ki sem si jih pridelal, posledice nepravilnega razumevanja delovanja telesa in nepravilne prehrane. Pred boleznijo sem namreč jedel vse po vrsti.« Prebral je tudi knjigo Makrobiotični zen in se nato držal vseh navodil makrobiotike.
Opustil je uživanje vseh živalskih maščob. »Živalska beljakovina je bila pri mojih diagnozah hud alergen. Diabetes je bil pri meni samo alergija na živalske beljakovine,« je prepričan.
Vse z ljubeznijo
Ko se je začel zdraviti z makrobiotiko in termoregulacijo telesa, je opustil zdravljenje z uradno medicino. »Moj zdravnik tega ni dobro sprejel. Povedal sem mu, da jem veliko česna in čebule, pa mi je rekel, da česen samo smrdi, nič drugega. Takrat sem izgubil zaupanje v uradno medicino, ker je zavrnil nekaj, kar je meni pomagalo. Dietologinja pa je dobro sprejela mojo odločitev za makrobiotiko, predvsem ker mi je tako prehranjevanje vidno pomagalo.«
A ni spremenil samo prehrane. »Začel sem izgubljati odvečno težo, v mesecu dni sem dosegel, da moje telo ni potrebovalo več niti kapljice inzulina niti nobenih drugih zdravil,« pojasnjuje. Poleg terapij z eteričnimi olji si je pripravljal tudi vodne terapije za organe. Vodo v kadi je segrel na določeno temperaturo in v njej nato sedel do pasu, roke pa je imel zunaj. S takimi kopelmi je odvajal odvečno toploto iz telesa, ki domnevno vodi v bolezni.
Rezultati so bili neverjetni. V dveh mesecih in pol je s 140 kilogramov shujšal na 75. »To je bila res hitra izguba teže. Ker so mi rekli, da bom sicer umrl, sem se resno lotil celovitega zdravljenja. Po dveh mesecih in pol sem šel na kontrolo k dietologinji, ki mi je takrat namerila le še 4,5 minimola sladkorja na liter krvi. Obenem se mi je normaliziral krvni tlak. Nato sem šel na pregled tudi k svojemu osebnemu zdravniku in znova me je napotil k specialistom. Preiskave so potrdile, da nimam več niti levkemije niti diabetesa tipa 1. Uradna medicina tega seveda ni komentirala.«
Kajpak ni šlo brez korenitih sprememb v razmišljanju. »Prej sem bil precej agresivnejši in eksploziven, zdaj sem veliko bolj umirjen. Vse delam z ljubeznijo in se držim nauka štirih plemenitih resnic,« pravi Marjan Rupnik, ki se je po okrevanju posvetil popolnoma drugačnemu delu, vodenju budističnega zdraviteljskega centra, in tudi druge začel seznanjati z budističnimi nauki ter dobil naziv tibetanskega lame.
Razumeti in odpustiti
Na poti do zdravja pa mu je bila v pomoč tudi sol. »Med zdravljenjem sem med drugim na dan popil liter hladne vode, ki sem ji dodal eno ravno čajno žličko soli. To sem pil petkrat na dan, po dva decilitra. Sol je pomembna zaradi elektrolize, prenosa informacij, saj se brez nje v telesu ne more nič popraviti. V telesu se vse veže na sol, in tako se tudi odpadne snovi odplaknejo iz telesa. Vendar mora biti to nerafinirana in nejodirana sol, ki je ne smemo nikoli dodati v vročo vodo, ker potem ni več bazična, ampak kislotvorna.«
Veliko več se je začel gibati. »Veliko hodim na sprehode. Vstanem že ob petih ali pol šestih, da se posvetim sebi. Delam tibetanske vaje, sklece in trebušnjake, zjutraj in tudi zvečer. Vsak dan popoldne meditiram. Meditacija je pomembna za umirjanje uma in telesa in ozdravitev. V vsem tem me je bolezen zelo spremenila, saj je bil pred njo moj edini konjiček televizijski daljinec. Zdaj sem našel samega sebe in živim tako, kot sem prej le sanjal,« pojasnjuje in še dodaja, da zato zdaj sam z nasveti rad pomaga drugim.
Med zdravljenjem, pravi, je bilo zanj bistveno, da se je poglobil v vzroke, zakaj je sploh zbolel. »Marsikaj moramo znati sprejeti in spustiti, odpustiti, obenem pa razumeti resnico, če želimo ozdraveti. Veganska prehrana je edina primerna. Imam družino, tri otroke in zdaj se vsi prehranjujemo vegansko. Osredotočil sem se na to, kar želim, na zdravje, ne na tisto, česar nisem hotel, to pa je bila bolezen. Opustil sem negativne misli in ostal v pozitivnih. Zato ljudem pravim: ne mečite puške v koruzo, treba je poskusiti. Ko občutimo vse bolečine, ki jih prinaša bivanje, poskušajmo najti načine, da se jih osvobodimo. Vse, kar se nam zgodi, je dobro, z nekim namenom,« je sklenil Marjan Rupnik.