In ženska je bila takrat poročena z njim.
Z vso odgovornostjo si upamo trditi, da James Cameron ni najbolj priljubljen človek v Hollywoodu.
Kdor ima prav, ima prav. Spoštovan, to že. Priljubljen pa ne. Pri tem se ne zanašamo samo na izjavo Hamiltonove, četrte od njegovih (doslej) petih žena. Pred podelitvijo so ga kamere zasačile, kako jo je ob prihodu na rdeči preprogi grobo potegnil za roko in se drl nanjo. Nekaj mesecev pozneje sta šla po slabih dveh letih zakona narazen. Zahtevo za ločitev je vložila ona. »Jaz sem hotela biti tista, ki naredi zadnje dejanje uničenja,« je rekla. »Pomembno je zame, zato da se ne počutim kot žrtev.« In je tudi povedala, da je bil Cameron, tudi na tistih Oskarjih, kjer je vpil, da je kralj sveta, »absolutno beden, beden, nesrečen možakar«.
»Pravijo, da sem perfekcionist, vendar nisem. Jaz sem pravist – tako dolgo se ukvarjam z nečim, dokler ni prav, potem pa se lotim česa drugega,« je rekel on.
Tovornjakar, ki režira. James Francis Cameron, rojen v Kanadi (leta 1954), najstarejši od petih otrok, dolgo od sebe ni dal nobenega znamenja, da bo nekoč filmski režiser, montažer, scenarist, producent in povrhu še izumitelj. Leta 1971 se je družina preselila v Kalifornijo, tam se je vpisal na univerzo in si za glavni predmet izbral … filozofijo. Jasno.
Ampak med študijem je ves čas zahajal v knjižnico in požrešno požiral literaturo o posebnih efektih. Prebral je vse, kar je našel. Potem je pustil študij in vozil tovornjak. Vmes pa pisal. Ko je leta 1977 videl Vojno zvezd, si je očitno rekel, zdaj je čas. Z dvema prijateljema je napisal scenarij za desetminutni znanstvenofantastični filmček, z izposojenim denarjem so kupili filmski trak, najeli kamero in studio. Prvi snemalni dan so porabili za to, da so kamero, ki so jo razstavili, da bi videli, kako deluje, spet sestavili nazaj.
Začel je kot izdelovalec maket pri nizkoproračunskih filmih in kmalu napredoval v scenografa in oblikovalca posebnih efektov. Za posebne efekte so ga najeli tudi pri filmu Piranha II (1981), ampak režiser je spokal kovčke in odšel, pa je italijanski producent rekel Cameronu, hej, bi ti tole režiral? In je, čeprav je šlo ves čas vse narobe: premalo denarja in tehnična ekipa, sestavljena večinoma iz Italijanov, ki niso znali angleško. Ponoči ga je tlačila mora o robotskem morilcu, ki pride iz prihodnosti. Pozneje je iz tega nastal zelo slaven film, ki je Cameronu odprl vsa vrata.
Imenoval se je Terminator.
Prebutajte svojega šefa. »Zabavno je fantazirati, da si nekdo, ki lahko naredi, kar koli hoče. Ta Terminator je neuničljiv. Lahko je tako nevljuden, kot le hoče. Lahko razbije vrata ali neprebojno steklo, se pobere in s sebe otepe krogle. Po svoje je to kot temna plat Supermana. Mislim, da ima to veliko katarzično vrednost za ljudi, ki si želijo, da bi raztreščili vrata šefove pisarne, vkorakali noter, mu razbili mizo, ga zagrabili za vrat in vrgli skozi okno. V vsakem od nas je majhen demon, ki si želi početi, kar se mu zazdi, poreden mulec, ki jo vedno odnese brez kazni.«
Takle je bil njegov načrt: prodal bo scenarij za Terminatorja, da bo lahko film tudi sam režiral. Studii, ki jim ga je ponujal, niso bili navdušeni. Ampak nazadnje je producentka Gale Anne Hurd, ki je že prej sodelovala z njim, scenarij odkupila za en dolar in Cameronu dovolila režirati. Postala je producentka Terminatorja. In režiserjeva druga žena.
Terminator (1984) je bil velika uspešnica. Tako kot Cameronovi filmi, ki so sledili. Osmi potnik II (Aliens, 1986), Brezno (The Abysss, 1989), Terminator 2 (1991 – zadnji, ki ga je on režiral), resnične laži (True Lies, 1994), Titanik (1997). Posebni efekti v njegovih filmih so bili vedno dih jemajoči. Če tehnologija, s katero bi posnel, kar si je izmislil, še ni obstajala, jo je izumil. Tudi scenarije je pisal sam.
Jaz ne berem scenarijev, je nekoč rekel. Jaz jih samo pišem.
Ostajam na Zemlji … za zdaj. Zanima ga vse, od morskih globin do nebesnih višin. Preden je posnel Titanik, se je veliko ukvarjal z raziskovanjem morja. Pozneje ga je začelo zanimati nebo. Leta 1998 so poročali, da Cameron trenira z ruskimi astronavti in namerava nekaj časa ostati na vesoljski postaji Mir.
Ne, ne, so rekli v Cameronovem taboru, nikamor ne bo letel, ga pa zelo zanima raziskovanje Marsa. Že dolgo obljublja, da bo nekoč posnel film o tem.
Vtaknil se je tudi v arheologijo – pred nekaj leti je trdil, da so v kamnitih zabojih, ki so jih leta 1980 našli v stari grobnici v Izraelu, ostanki Jezusa, njegove žene, brata in sina. Še več, trdil je, da bo to tudi dokazal. Ah, dajte no, so prezirljivo prhnili izraelski arheologi, menda ne boste verjeli tipu, ki si je izmislil Terminatorja?
Na dokaze še vedno čakamo.
Vsak dan v vsakem pogledu vedno bolj napreduje. Področje, kjer ima nekaj težavic, so še vedno medčloveški odnosi. S snemanj prihajajo poročila o njegovi grobosti do ekipe. Nekdanji sodelavec pri filmu Brezno, pisec Orson Scott Card, je izkušnjo s Cameronom opisal kot »pravi pekel. Z mano je bil zelo prijazen, ker sem si lahko privoščil, da odidem, zato pa je zagrenil življenje vsem okrog sebe in njegova neprijaznost ni filma niti malo izboljšala, pa tudi nikogar ni motivirala, da bi delal hitreje ali bolje.«
Kate Winslet je zatrdila, da s Cameronom ne bo več delala, razen če bi ji »zelo veliko plačali«. Saj je prijazen, je rekla, ampak preveč temperamenten. Ekipa na snemanju Terminatorja 2 si je dajala duška z majicami T3 Without Me (čeprav je bil potem tretji Terminator brez Camerona, ki se je serije naveličal). Sam Worthington je previdno priznal, da je Cameron med snemanjem Avatarja ekipi s pištolo za žeblje pribijal na steno mobilne telefone, če so zazvonili med snemanjem. Več ni povedal, ampak on mora biti diplomatski, saj Cameronu dolguje še dve nadaljevanji Avatarja.
Ljudje, ki ga branijo, nimajo veliko argumentov. Sigourney Weaver, ki je večkrat sodelovala z njim, hvali njegovo delovno etiko. »Saj res pričakuje, da tvegamo ude in življenje za film, ampak tudi svoje življenje tvega brez pomisleka,« je rekla, on pa je nekoč razložil: »Režiserjeva naloga je, da doseže, da se nekaj zgodi, in ne zgodi se kar samo od sebe. Zato tečnariš, vrtaš, laskaš, poveš jim, kaj morajo narediti. In če v to ne vložiš strasti, tega sploh ne bi smel početi.«
Majčkeno se je pa vendarle poboljšal. S peto ženo, igralko Suzy Amis, ki jo je spoznal med snemanjem Titanika, sta poročena že skoraj desetletje, njegov osebni rekord. Na letošnji podelitvi zlatih globusov je kavalirsko hvalil tekmico (in svojo tretjo ženo), režiserko Kathryn Bigelow, ki je ostala brez nagrade. In rekel je, da se je »malo zmehčal«. Še vedno nisem mehak človek, je hitro pristavil – sem pa mehkejši.
