Draga mamica v stiski, vaša želja je želja številnih staršev. Mirna in tehtna reakcija na otroška upiranja ni sama po sebi umevna, se je pa da priučiti, tako kot tudi drugih vzgojnih spretnosti.
Se je kaj zgodilo?
Omenjate, da bi si želeli, da je vajin odnos spet bolj umirjen. Če je prej bil, je ustrezno vprašanje – kaj se je zgodilo, da zdaj ni več? Se je v vašem življenju zgodilo kaj posebnega? Pravzaprav pa imam že sama odgovor, za kakšno spremembo gre. Vaša hči prihaja v puberteto, in to je obdobje, v katerem starši za vzgojo potrebujemo jeklene živce. Prepričani ste, da imate prav, prav tako je o svojem prepričana hči, premetavajo jo hormoni in ima občutek, da ji gre vse narobe, pa še mami ji teži.
Kričanje je slaba vzgojna popotnica
Otrok, ki zaradi kričanja nanj kaj naredi, uboga zaradi strahu in ne zato, ker bi se mu zdelo prav. To ga navda z občutki nejevolje in tudi sovraštva ter povzroči, da bo naslednjič še bolj provociral. Vpitje na otroka se ne obnese, čeprav je kar pogosto, da eden od staršev kriči na otroka, naj ta neha kričati.
Zavedati se morate, da otroke vzgajamo z zgledom in ne le z besedami. Kadar vzkipite, predvsem pa, če se to pogosto dogaja, to za deklico ni najboljši vzorec vedenja. Poleg tega trpita vaša samozavest in samospoštovanje. Vzgajali naj bi z avtoriteto, te pa si nikakor ne pridobite s kričanjem. Kričanje je znak našega neuspeha in otroci to čutijo. Bodite pozorni na ton glasu in ga zavestno znižujte.
Občutek jeze
Nič ni narobe, če se na hčer razjezite – jeza je popolnoma normalno čustvo. Z njo hčeri sporočate, da od nje želite drugačno vedenje. Narobe pa je, če jezo izražate z vpitjem – ampak tega se že zavedate. Na vas to vpliva tako, da se vam razvija občutek, da niste dobra mama. Seveda pa ji morate razložiti, da ste jezni, in tudi razlog za jezo ji povejte.
Raziščite, kaj je med vama najbolj konfliktno in kaj vas takoj pripravi do izbruha. Potem izberite tisto, kar vas najbolj prizadene, in se tega lotite. Skupaj s hčerjo se dogovorita, kaj bo naloga vsake.
Ugotovite, kaj se dogaja v vas, tik preden vzkipite. Kaj vas najbolj razjezi? Skušajte se naučiti prepoznati naraščanje slabe volje, kar vam bo pomagalo preusmeriti vedenje od izbruha. Včasih pomaga stara modrost – preštejte do deset, preden vzkipite. Zraven se vprašajte: Je to res tako pomembno?
Poenostavite zahteve
Skušajte sklepati kompromise. Vprašajte se, ali je to tisti trenutek res tako pomembno?
Ne »zapenjajte« za prav vsako malenkost – osredotočite se na nekaj pomembnih vedenj, pri teh pa dosledno, res dosledno vztrajajte. Kar se pospravljanja tiče, imamo starši in otroci navadno popolnoma nasprotna mnenja. Vaše merilo pospravljenosti se prav gotovo tepe s hčerinim. Nekje sem prebrala (vira se žal ne spomnim več), da naj bi bil za pospravljenost svoje sobe odgovoren otrok sam, dokler se le ne zaredijo ščurki. To je morda preveč ekstremno izhodišče, a nekaj resnice le vsebuje.
Poskrbite zase
Ljudje so med seboj zelo različni. Nekateri so že po naravi mirnejši, drugi (sklepam, da mednje sodite tudi vi) hitreje in burneje odreagirajo. Po navadi kričijo tisti starši, ki so preutrujeni. Ste tudi vi med njimi? Se počutite izgorele? Premislite, kaj se vam v življenju dogaja. Bi lahko kakšno skrb odložili? Si vzamete kaj časa zase? To vam toplo svetujem, naredite kaj za svojo dušo in telo. Pomaga že vsakodnevni sprehod, morda v malo hitrejšem tempu, da vas napolni s svežo energijo, pa klepet s prijateljico ... Premislite, česa si želite in kaj potrebujete in si to potem tudi omogočite. Privoščite si kaj in pustite tudi komu drugemu, da vas razvaja.
Vsako obdobje prinaša nove izzive, in ker se ne rodimo že kot mame in očetje, se moramo tega učiti. Tudi miren način odziva je spretnost, ki se je zmoremo (in se je tudi moramo) naučiti, če želimo brez poškodb prepluti burni ocean pubertete. Nihče ni popoln. Prav vsak od staršev kdaj povzdigne glas nad otrokom, prav vsak od staršev je že vzkipel. Dobro je, da se stanja zavedate in ste pozorni ter da včasih tik pred tem, ko bi vzkipeli, »ustavite konje«.
Pomoč partnerja
Upam, da imate ob sebi partnerja, s katerim skupaj vzgajata in se o tem pogovarjata. Če je ob vas, naj za nekaj dogovorov odgovornost prevzame on. Če je tudi on vpleten v vzgojo, bo lahko prestregel marsikateri izbruh. Saj veste, bolj ko je eden vpleten, manj je to treba drugemu, in bolj ko se kdo umika, bolj se mora truditi drug. Puberteta je tudi preizkusni kamen dobrega partnerstva
Otroci včasih tako hlepijo po pozornosti, da imajo raje, da kdo kriči nanje, le da imajo občutek, da so opaženi.
Ne pustite se ujeti v past nenehnega kritiziranja otroka. Poiščite nekaj dekličinih dobrih lastnosti in jih pohvalite. Deklici naklonite dovolj pozornosti.
Piše: Eva Hrovat Kuhar Jana št. 4, 26.1.2010
