Priznam, da se mi je knjiga Lada Mihaela Florjančiča Duhovni svet peta dimenzija zdela znanstvena fantastika. Sprva. Veliko podatkov je bilo treba preveriti in predelati, veliko besed, ki jih je zapisal in kasneje izgovoril, je bilo novih. A tako, pravi, mu govori Stvarnik – v pogovoru večkrat poudari, da nima nobene zveze z inštitucijo, s cerkvijo. Toda ko sem se pogovarjala z njim, ko sem ga opazovala, pila okusno vodo, napolnjeno z izvorno celico (tudi za to inovacijo je prejel medaljo), ko sem se pogovarjala z ljudmi, ki jim je pomagal, je fantastika zbledela. Ostal je človek, ki se razdaja drugim, človek, ki se bojuje proti nevidnim duhovnim stanjem in silam zla. Znanja se ni naučil iz knjig. »Vse je iz daru spoznanj. Zavedam se ga že od otroštva, vodi me skozi vse dosedanje življenje.«
Nevidni duhovni prijatelji
Lado se spominja obdobja okoli petega leta starosti, ki ga je zaznamovalo s samostjo. Njegova mama je po osvoboditvi ob službi udarniško delala, pa je bil veliko sam. »Že takrat sem se pogovarjal z nevidnimi finosnovnimi bitji in videl nevidne slike – finosnovno pomeni duhovno (nasmeh).« Nič nenavadnega, saj imajo številni otroci nevidne prijateljčke, angelčke, s katerimi se pogovarjajo. Lado se je lahko zanesel samo nanje, pogovarjal se je z njimi o povsem običajnih stvareh. »Želel sem si, da bi bil sit, da ne bi bil lačen in žejen. Oni so me vedno tolažili in mi povedali, kam naj grem, da bom našel jagode, kam, da bom našel gobe – če sem poslušal, sem vedno našel. Pa nisem čisto vedno verjel. Če sem komu povedal, se mi je smejal.«  A pravi nasveti duhovnih prijateljev so ga prepričali in tako je še danes. »Zdaj mi dajejo z veliko žlico: posegel sem v svet in v vesolje. Zdaj se tam znajdem bolje kot na zemlji (nasmeh).« Pa so mu že povedali, pod katero trto leži lonec zlatnikov, se pošalim, a odgovori mirno. »Ne gre za materialne stvari, o njih se ne sprašuje, ker bi bila to zloraba. Govor je samo o duhovni podpori in rešitvi duhovnih težav,« me resno zavrne.

Več v Jani št.13, 30.3.2010