Sreda, 11. 1. 06
Popolnoma zbujen sem že ob petih. Mogoče od prepozne večerne čebulne juhe. Bog ve. Ponoči so se mi nekam počasi ogrevale noge.
Za menoj je deset dni posta. Lepo se dogaja. Odločim se za vsaj še deset dni, 42 dni pa je še vedno zelo privlačen cilj. V resnici se ni tako preprosto postiti, če menjaš bivališče: Ljubljana, Bruselj, Strasbourg pa še kaj vmes. Prosim Jana, da me oskrbi s sokovnikom v Strasbourgu, sicer mi bo ustaljeni red padel.
V uradu je vsa ekipa pripravljena ob osmih. Po pregledu novic in najnujnejše pošte se pripravim na sestanek s H. S., ki je sekretarka Evropske koalicije pacientskih organizacij, sicer pa za skupino MAC brezplačno opravlja tajniške posle. Tudi ona je preživela raka. Lepo sodelujemo.
Pride ob devetih. Predstavim ji osnutek govora za našo prvo konferenco MAC, kjer popišem preprosto in osnovno filozofijo: kaj storiti, da bi ob grozečih trendih zmanjšali število bolnikov.
Kaže, da bi lahko moja stažistka N. pri H. dobila službo. Dobro sta se ujeli. Obe imata tudi zelo blag značaj.
Biro poslanske skupine ob 15. uri. Poslankam in poslancem se poznajo počitnice. Čutiti je več vedrine in smisla za humor. Glavna tema je danes identiteta Evrope. Joseph Szajer, poslanec iz Madžarske, jo je pripravil skupaj z več inštituti. Papir je celovito pripravljen in primerno filozofski. Sproži obširno in poglobljeno razpravo. Veseli me, da smo to vprašanje odprli, čestitam Josefu in se oglasim k vprašanju finančne perspektive. Menim, da gre za vprašanje verodostojnosti. Ko smo vstopali v EZ, smo sprejeli neka pravila igre, neke proporce. Zdaj je denarja relativno manj. To državljani težko razumejo, zlasti tisti, ki vedo, da je zadnje čase gospodarska rast v novih državah članicah znatno višja kot v starih. Navajam kolega Lamasasourja: z manj denarja ne bomo zgradili več Evrope.
Ob šestih se predstavi Cizljeva SPBR z zgoščenko o Sloveniji, ki je dober, a žal eden redkih tovrstnih slovenskih izdelkov za Evropo. Predstavitev odpre Miha Brejc, nekaj tehničnih težav ovira normalno nadaljevanje. Dr. Gnamuš se kljub temu prebije z glavnimi informacijami, zadaj pa svoje doda gastronomska ponudba. Z veseljem srečam B. B., direktorico direktorata za varno hrano, pa tudi številne druge prijatelje in znance. Dogodek je bolj slovenski kot belgijski. Srečam nekaj poljskih kolegov in precej asistentov iz drugih držav. Med slovensko-bruseljsko elito manjka komisar Potočnik in še nekaj močnejših imen. Dogodek je bil nedvomno vreden večje pozornosti. Žal mi je Borisa in Gnamuša, ki sta se zelo trudila.
Na poti k soku me prvič v postu zagrabi iskrena potreba po teku. Tako resnično z veseljem odtečem del poti. Potrebo po gibanju poznam že iz drugih daljših postov, kljub temu me je danes presenetila. Med tekom se spomnim, v kakšnem fizičnem stanju so nekateri vrstniki mojih let. Nekateri so zares že pravi starci. Čim prej se nehaš gibati, tem prej si v breme sebi in družbi.
Kako malo je treba: poceni, skoraj brez stroška je, če se odločiš za post, ki te razstrupi, očisti, prebudi in pomladi, spravi v gibanje, ti na stara leta povrne veselje do drugega spola, ozdravi bolezni in ti odpre nova obzorja življenja.
To je skoraj vsakomur dostopna pot do izboljšanja zdravja ali preprečitve bolezni. Ko sem pred leti začel predavati o postu po Sloveniji in pisal o tem radijske oddaje za Radio Trst A, je šlo številnim na smeh. Danes je post potreba, že malo moda. Naj bo kar koli, to je prava pot. Preizkušena pot, ki so jo poznale že stare kulture. Zahteva resnično samo nekaj bistvenega: zanj se je treba odločiti.
S. B. pride dobre volje ob enajstih. Pripravljava se na deseti dialog med našo politično skupino in Pravoslavno cerkvijo, ki jo zastopa ekumenski patriarh Bartolomej, živeč v težavnem položaju v Istanbulu. Odkar sem prevzel koordinacijo tega dela, sem pobliže spoznal S. Angleški konvertit z močno vero in velikim smislom za diplomacijo in pomoč mladim demokracijam. Pobuda za dialog je bila Martensova, njegov motor pa je bil S.
Lanski dialog v Istanbulu je lepo uspel, naslednji bo v Bratislavi.
Še naprej želimo delati za spravo med Srbi in Hrvati ter dati to pot več poudarka Ukrajini. Pišem Dzurindi, Juščenku, Koštunici in Sanaderju. Če bi šlo z dialogom tako preprosto kot pri onem kosilu lani s predsednikom hrvaške vlade v Strasbourgu, bi šla sprava hitro naprej.
Jaz sem na prošnjo I. F., predsednika Panevropskega gibanja v Evropskem parlamentu, igral orglice, Sanader pa je pel. Prav z dobrim posluhom. Dobro sosedstvo sva trenirala s Plovi, plovi, duboko je more. Po tem, kar te dni berem v Bruslju o naših odnosih, je morje res globoko. Škoda, da ni tudi široko, »srce moje«.
Očitno postaja dialog med politiko in verskimi organizacijami čedalje pomembnejši. Na Balkanu, na Bližnjem vzhodu, tudi v Ukrajini mora politika, ki hoče resničen napredek, resno upoštevati verski vidik. Vesel sem, da se je naša skupina odločila tudi za dialog z islamom.
Četrtek, 12. 1. 06
Kosilo pri veleposlaniku J.
Sem mislil, da bo njegova žena samo meni skuhala čebulno juho, pa se ji posvetimo vsi trije. Pred tem me razneži s ponudbo svežih sokov, da se mi srce smeje. Gala kosilo. Za konec kamilice.