Boris Cavazza gre na polno

Z Borisom Cavazzo sva se pogovarjala veliko in o vsem po malem. Gledališču, filmu, smrti, staranju, sreči, očetovstvu, ženskah. Nekateri pravijo, da je nekoliko nor, ampak zato se ne vznemirja preveč. Drobiž let, ki mu je še ostal, kot pravi sam, bo preživel na polno.

Začela sva z dopoldanskim kapučinom v lokalu pod ljubljansko tržnico, končala z lahkim kosilom na lesenih klopeh ob ribji stojnici, medtem ko so naju močile debele dežne kaplje. Vmes sva se pogovarjala. Veliko in o vsem po malem. Gledališču, filmu, smrti, staranju, sreči, očetovstvu, sedemletnem sinku Aleksu, ženskah. Pred kratkim je potreboval poseg na srcu, po katerem mora več počivati. Ubijalsko, pravi. Nekateri pravijo, da je nekoliko nor, ampak zato se ne vznemirja preveč. Drobiž let, ki mu je še ostal, kot pravi sam, bo preživel na polno.

Najbrž marsikdo ni niti opazil, da ste uradno že upokojeni, saj še naprej veliko delate. Pa je upokojitev vendarle vplivala na vas?
Šok je, ker se zaveš, da si pač že toliko star in da ti, kar se let tiče, preostane le še drobiž. Sem se pa hitro pobral, ker sem ves čas delal. Za naslednjo sezono imam že toliko dela, da sploh ne vem, ali ga bom zmogel. Ampak sem vsem rekel, ja, dajte mi delo. Kaj pa hočem drugega, najhujše je biti doma. Zdaj ko sem zaradi posega na srcu primoran v to, vidim, da je prav ubijalsko. Berem, grem na Rožnik, res čisto upokojensko, ampak to ni v redu. Čudim se ljudem, ki nimajo nobenega hobija, ko gredo v pokoj. Takšni so obsojeni na hitro smrt. Postaneš dementen, družiš se le s sebi enakimi, ki zgolj sedijo, kimajo, obujajo spomine. Največ takšnih vidiš na morju, ko je toplo, pa prilezejo ven in se pogovarjajo o kdo vem čem.
O dobrih starih časih?
Če se jih še spomnijo, teh dobrih starih časov. (smeh) Po moje premlevajo samo to, kar se je zgodilo tisti dan.
Čeprav se z leti vrača spomin na otroštvo, pravijo, medtem ko kratkotrajni spomin peša?
Zato pa so takšni, zares prav smešni, ker postanejo tako otročji. (smeh) Jaz nimam časa za to. Pravzaprav tudi vsi moji kolegi, ki so v pokoju, še delajo. Razen nekaterih, in enega od njih, Danila Benedičiča, sem prav zdaj spet zbezal ven. Novembra bom nekaj režiral in sem ga prosil, da bi igral. Ko je prebral tekst, je bil kar zadovoljen. Ivanka Mežanova, na primer, ona je super, po ne vem koliko letih se je spet lotila igranja. Pri veliko kolegih pa slišiš, joj, ne vem, ne zmorem več, ne vem, če si bom sploh kaj zapomnil. Kar sami se odpišejo, namesto da bi se borili proti temu. Pa kaj, če si ne zapomniš, pač poveš po svoje. (smeh) Upokojitev ni nujno huda. Saj te na začetku malo vrže iz tira, ampak se hitro pobereš. Zato vsem svojim kolegom, ki bodo šli v pokoj, priporočam mirne živce. Ni tako hudo, kot je videti. (smeh)
Zelo optimistično gledanje, čeprav ste že večkrat rekli, da pravzaprav niste takšni, da pogosto nihate, se nagibate tudi k depresiji …
Če se sprijazniš s stvarmi, ki se ti zgodijo, potem si optimistično naravnan. Če se ne sprijazniš, potem se ves čas bojuješ s strahovi. To pa ni dobro, tudi za zdravje ne. S Sandijem Pavlinom sva se, ne vem, kako sva prišla do tega, pogovarjala o Japoncu, ki je fotografiral kapljico vode pod vplivom različnih zvokov. Ob Mozartovi glasbi ima kapljica zelo lepo, posebno strukturo. Ob Hitlerjevem govoru kaže grozljive podobe. Ta Japonec trdi, da smo ljudje tako ali tako sestavljeni iz 80 odstotkov vode, in ker ima voda spomin, moraš zjutraj, ko se zbudiš, na glas govoriti: sem dobre volje, zdrav, prijazen do vseh, ker si to naše telo, naša voda zapomni. Če verjameš v to … Ne vem, meni pomaga, vsako jutro spijem pol litra vode in to naredim in sem potem ves dan dobre volje. No, proti večeru že malo popusti. (smeh)
Torej zjutraj ob kozarcu vode poslušate Mozarta?
Ne, lomim ga in poslušam poročila. (smeh) Zadnje čase predvsem italijanska, ker me zanima, kakšen je tam položaj po volitvah, na katerih Berlusconi pravzaprav ni zmagal. Sicer pa zjutraj poslušam tudi glasbo, ja. Klasiko, zato da me ne razburi.
Vas Italija posebej zanima?
Bolj zanima Oriano, ki stanuje pri meni. Ona je bolj povezana z Italijo. No, vsekakor pa tudi jaz izvem marsikaj, kar vpliva tudi na našo državo. Italijani so čudni, na jugu na primer še zdaj ne vedo, kje je Slovenija. Mislijo, da je to nekje blizu Rusije, niti tega ne vedo, da to ni več Jugoslavija. V teh stvareh so res idioti. Sicer pa je to značilno za vse velike narode, ki se zanimajo le za svoje probleme in so tudi zelo nacionalistično nastrojeni, ne naučijo se nobenega jezika. Mi smo v primerjavi z njimi prav genialni, vsaj kar se jezikov tiče. (smeh) Kar pa se politike tiče, se mi zdi, da smo zdaj res dosegli dno. Ne vidim kakšne rožnate prihodnosti, čeprav pravijo, da bo prihodnje leto boljše. Nič ne bo boljše! To se bo vleklo še kar nekaj časa, zgodbe, ki prihajajo na dan, se kopičijo … In potem razmišljaš, hudiča, saj je bilo za časa »Juge« kar v redu. Tudi takrat so se godile krivice, ampak na splošno je bilo vse bolj urejeno. Zdravstvo, šolstvo ... In namesto da bi naši izkoristili in pobrali, kar je bilo takrat dobrega, ter to vnesli v demokracijo, so črtali vse skupaj in zdaj smo tam, kjer smo.