Med študijem v Angliji se je Palma srečala s tradicionalno medicino Daljnega vzhoda. »Zdelo se mi je, da mi je pisana na dušo. Srkala sem to starodavno znanje in čutila, da je vsaka moja celica nahranjena s tem, kar sem pred tem iskala leta in leta.« Tri leta je poglobljeno študirala šiacu, obliko japonske fizioterapije, toda ob delu z ljudmi in njihovim fizičnim telesom je spoznavala, da potrebuje še dodatno znanje, in sicer psihoterapevtsko.
Za Phyllis Krystal je takrat že vedela, imela je njene knjige, toda potem se je zgodilo nekaj nenavadnega, pravi. Zbolela je za nalezljivo otroško boleznijo, imenuje se peta bolezen, ki pri otrocih ne povzroča nobenih težav, pri odraslih pa zelo hude. »Čez noč se mi je zmanjšala raven hemoglobina, imela sem hude bolečine v zateklih sklepih. Prvič v življenju sem zbolela. Obrnila sem se na nekoga znotraj sebe, nekateri rečejo bog, drugi višja zavest, in prosila za pomoč. Očitno mi je bilo nakazano, naj vzamem knjigo Phyllis Krystal.« Odprla jo je na sredini, pravi Palma, in prebrala poglavje o tem, kako je Phyllis v prometni nesreči izgubila hčer. »Ne vem, kako in zakaj sem začutila povezavo s to hčerjo, v enem dihu prebrala skoraj celo knjigo in razumela, da se je treba spoprijeti z življenjem in vsem, kar nam prinaša. Preden sem zaspala, sem prosila za zdravljenje. V sanjah se je pojavila Phyllisina hči, objela me je in mi predala radost do življenja. Zjutraj sem bila zdrava,« pravi Palma. Kmalu po tem doživetju je Phyllis tudi osebno spoznala.

Več v Jani št. 26, 29.6.2010