V tridesetletnem obstoju Obalnega društva proti mučenju živali dela tam Andrea Krivec Bogataj dvajset let, zadnjih petnajst let kot predsednica. Zgodb o mučenih živali, ki jih nekateri še vedno ne obravnavajo kot živa bitja, je veliko. Preveč, pravi Andrea, a take še ni videla.
Anonimni klic prejšnji petek je povedal, da pes v Borštu že tri dni močno tuli, da je sicer živ, a da se po njem pasejo muhe. »Čeprav sem mislila, da sem že navajena vsega hudega in da sem vse že videla, je pogled na psa, ki sva ga s kolegom našla v pasji uti, presegel vse: brez ovratnice je bil zavezan na dveh, treh metrih verige, s katere ni bil nikoli spuščen; živel je sredi vasi – težko bi kdo rekel, da ni videl in vedel.« Ko sta prišla, je komajda še dihal in le še malo tulil. »Zvlekla sva ga ven, ker se ni mogel več premikati, na njem so bili roji muh, za hrano je imel stare, razmočene pomije, voda je bila zelena, na psu pa je bila debela plast bolšjih iztrebkov – vse je teklo od njega! Zavila sva ga, dala v avto in odpeljala k veterinarju.« Žalostna pot, saj je veterinar lahko samo potrdil: tekma s časom je bila izgubljena. »Bil je zelo močno dehidriran, na njem ni bilo v redu prav nič!« Predvidoma je bil v tako slabem stanju zaradi bolh. Kuža je bil uspavan, saj bi v 24 urah sam poginil. »Evtanazija je bila glede na to, da ni imel niti pet minut lepega življenja, popolna odrešitev!«
Lastnik brez srca. »Ne znam opisati svojih občutkov, ko sem to videla – bes, žalost, jeza in solze: kako je mogoče, da tako konča živo bitje, pri tem pa vsi zraven mižijo!? Kje ima ta lastnik srce?« In osnoven čut za nekoga, ki mu je varoval posestvo? »Sosedje pravijo, da se jim ni sanjalo, da je tako hudo – čeprav je kdaj tulil. Rekli so, da se niso hoteli vtikati, ker pač živijo tam! Ne razumem, da ni mogel nihče od desetih ljudi stopiti tiste tri korake do ute in pogledati, kaj se s psom dogaja, zakaj tuli …«
Ovčarja, mešanca z volčjakom, v registru psov niso našli, torej ni bil nikoli cepljen. Sosedi pravijo, da ga asocialni lastnik, ki je prihajal domov ponoči, ni nikoli spustil s prekratke verige. »Lastnik živi robinzonsko življenje brez vode in elektrike v hiši in sosedje pravijo, da ga podnevi ni doma. Toda vrt je kar najbolj obdelan in na njem je precej kmetijskih strojev – nekdo vendarle mora skrbeti za to!« V treh obiskih Obalno društvo ni našlo lastnika, čeprav se ve, kdo je in kje na Belem Križu dela v gostinstvu. »Klicali so nas njegovi gostilniški kolegi, zelo zgroženi, saj je veljal za ljubitelja živali – zdaj pa se vede mrtvo hladno in kakor da se ni nič zgodilo. Pravijo, da zdaj težko delajo z njim.«
Prijavite mučenja! »Vse, ki ste priča zlorabi ali mučenju živali, pozivamo, da to prijavite na društva proti mučenju živali ali na veterinarsko inšpekcijo. Prijava je lahko anonimna,« poudarja Andrea, »z njo pa lahko rešite življenje!« Da se ne bi ponovila grozljiva zgodba mučenja psa z Boršta, ki se je končala z njegovo smrtjo in z ovadbo lastnika.

 V zapor?
»V dogovoru z veterinarsko inšpekcijo je naše društvo tokrat prepustilo prijavo kazenske ovadbe na sodišče inšpekciji. Bila sem tudi na policiji, ki raziskuje zadevo. Zasegli bodo naš fotografski material in zbrali čim več pričevanj, kar je pomembno, saj sicer zmaga tisti, ki ima boljšega odvetnika.« A Andrea ima tokrat dober občutek. »Predvidena kazen za osebo, ki na krut način povzroči pogin živali, je zapor do enega leta in denarna kazen od 400 do 1500 evrov. Glede na to, da je gospod, kot nam je znano, brez posebnega premoženja in rednega dohodka, ga denarna kazen ne bo zelo prizadela, saj je ne bodo mogli izterjati. A po informacijah, ki jih imamo iz Vursa, ni šel doslej v zapor zaradi mučenja živali še nihče! Čas bi bil, da kdo gre, kajti ljudem, ki mučijo živa bitja, ki nimajo srčne kulture, čustev, vesti, bi morda pomagalo samo to. Mislim, da si lastnik zasluži kazen kot opomin vsem, ki bi jim prišlo na misel podobno ravnanje!«