Naslonjen na živo skalo, nad skrivnimi rovi in med strmimi pečinami že skoraj devetsto let bedi nad Predjamo mogočen Predjamski grad. Njegova skorajda neresnična podoba, kot kulisa iz kakšne srhljivke, človeka prevzame, vsakič ko jo zagleda. S svojo zgodovino, številnimi zgodbami in skrivnostmi, ki bodo za vedno ostale znotraj njegovih debelih zidov, ki se skozi jamske sisteme odpirajo globoko v notranjost zemlje, že dolgo buri domišljijo obiskovalcev, vodnikov in domačinov. Še posebej ko se nad njim spusti noč, ki ima seveda svojo moč! Takrat postanejo zgodbe in legende o duhovih še posebej žive. Domačini imajo najraje Erazma Predjamskega, ki naj bi v tem gradu po izdaji služabnika umrl tam, kamor gre še cesar peš, in bi se z njegovim duhcem verjetno povsem sprijaznili, a govori se tudi o dušah ljudi, ki so za vedno izginili v breznih pod gradom ter na tem svetu pustili neporavnane račune. Zato naj bi še vedno izgubljene blodile po gradu in jami.
V duhove ne verjamem
»V duhove ne verjamem,« nas je Sergeja, ki že enajsto leto vodi turiste po gradu in z njim dobesedno živi, prijazno postavila na trdna tla, ko smo se po sedmi uri zvečer odpravili proti gradu. Nad dolino se je začela spuščati noč in debela vhodna vrata, ki so se s truščem zaprla za nami, so nas ločila od zunanjega sveta. Ponižno smo vstopili v objem nočnega gradu, občutek je bil poseben. Čuti so se nam izostrili in kljub pogovoru smo bili pozorni na vsak šum. »Ustvarjalci oddaje so se precej zadržali v tem prostoru,« je z baterijo posvetila proti mučilnici. Alfred Hitchcock bi bil nad njo zagotovo navdušen, jaz pa sem debelo pogoltnila slino in začutila mravljince po vsem telesu. Sredi kakšne tri metre globoke naravne jame – dvomim, da je lahko kdo prilezel živ iz nje –, je mučilni steber z različnimi pripomočki za mučenje, s stropa pa visi za roke privezana lutka. Ni si težko predstavljati, kako so ljudje trpeli tu.

Več v Jani, št. 38, 21.9.2010