»Verjetno gre res za kanaliziranje,« za pretok, skuša razložiti, »karte so osnova za lažje izražanje, pomoč, da se kanali odprejo. Tako je, kot bi bila v transu: pogosto mi očitajo, da takrat hitro govorim, toda moram hitro slediti in ujeti črno-bele slike, ki jih dobivam.« V trans pade tudi brez kart, s svojo voljo in osredotočanjem. »Zase in za svojo družino ne kanaliziram, ni treba, saj začutim, kakšne težave ima moj bližnji ali jih bo imel.« Pa takrat, ko pade v trans, dobi celotno sliko ali samo tiste informacije, po katerih človek sprašuje? »Celotno sliko, a vedno presodim, koliko lahko osebi, ki sedi pred menoj, povem, koliko nekdo prenese: zelo tragičnih stvari, recimo tega, da nekdo umira, ne povem, ker mislim, da te pravice nimam; če pa so stvari rešljive, skušam opozoriti, povem kako. Etika je zelo pomembna in je prva stvar, ki se je držim.«
Na meji med življenjem in smrtjo. Stanka se je jasnovidnosti začela zavedati pri sedemnajstih letih, zaradi posebnega pomena sanj. »Marsikomu sem povedala, kar sem videla v sanjah, ko pa so se tiste stvari res zgodile, sem začela drugače razmišljati. Tudi drugi.« Sama ne misli, da je bila s tem že rojena, se pa videnja pojavljajo pri ljudeh, ki so že bili klinično mrtvi ali vsaj na meji med življenjem in smrtjo. In Stanka je bila. »Stara mesec dni sem dobila hud bronhitis in zdravniki so me že odpisali. Živeli smo v revščini, starši si niso mogli privoščiti veliko, in ko sem zbolela, nisem mogla jesti: čakali so na mojo smrt in mama mi je povedala, da je stekla po svojo mamo, ko sem ponoči spet začela kašljati. Prepričana je bila, da bom umrla, toda jaz sem se umirila, zajokala, bila sem lačna. Tiste noči se je prevesilo, očitno je zmagala volja.«
Vendar Stanka ne misli, da je nekaj posebnega. »Določene sposobnosti imamo vsi, le da se pri ljudeh različno razvijajo. Pri meni so se pač razvile jasnovidne sanje, kadar sem jih prenesla sošolcem, prijateljem, so me začeli spraševati podrobneje, in ker nisem ves čas sanjala, sem pogledala tudi v kavno usedlino, bistveno kasneje pa sem začela uporabljati karte. »Razbiranja in pomena kart se ni nikoli učila. »Mislim, da se vedeževanja ne da naučiti na tečajih, ker je toliko različnih kombinacij kart, da je nemogoče, da bi si jih človek zapomnil. Vsaka karta zase nič ne predstavlja.«
Etika črno-belih slik. »V moji glavi tečejo slike v črno-beli barvi, zato lahko opišem ljudi le kot temne, svetle.« Pravzaprav vidi niz slik. »V tem nizu je zaobseženo vse. Toda zame je pomembnejša prva polovica človekovega življenja: da vidim, kaj se mu je v preteklosti dogajalo, in to povežem s prihodnostjo. Vidim vse, od rojstva do starosti, v slikah pa so bolj izpostavljeni pomembnejši dogodki, ki vplivajo na kasnejše življenje.« V več kot tridesetih letih se ji ni nikoli zgodilo, da filmčka v glavi ne bi bilo. »Se pa zgodi, da kdaj nočem odgovoriti. Kadar je pred menoj labilna oseba, ki bi ji s svojim odgovorom naredila več škode kot koristi, ne povem. Preprosto začutim takšno energijo: to, da že vnaprej vem, koliko lahko povem in koliko smem povedati, je moja osebna varovalka, na katero se absolutno zanesem.«
Ljudem, ki potrebujejo nasvet, pomaga zaznati pot iz težav. »Marsikdo, ki poišče stik z menoj, potrebuje samo pogovor, nekoga, ki ga bo poslušal. So pa tudi ljudje, ki se znajdejo v brezizhodni situaciji, mislijo, da je vse končano. Seveda jim povem, kako se bodo stvari razvijale, hkrati pa skušam človeku razložiti, da je bila ta življenjska izkušnja pomembna, kaj se mora iz nje naučiti in kaj naj naredi, da bo prišel na boljšo pot, ki mu je začrtana v prihodnje.« Zelo odgovorno delo, to premikanje jezička na tehtnici. »Te odgovornosti bi se moral zavedati vsak, ki se ukvarja z vedeževanjem, energijami. Ne odobravam skomercializiranosti. Ljudje smo še vedno tako naivni, pričakujemo čudeže, sprašujemo različne ljudi in nekateri med njimi znajo to s pridom izkoristiti ter niti ne gledajo na to, da škodujejo. Ljudje verjamejo tudi v magijo: saj je ne zanikam, so ljudje, ki so sposobni oddajati negativno energijo, toda tudi tu je kup tistih, ki se s tem okoriščajo – vsote, ki jih ljudje plačujejo, da bi jim sneli magijo, so blazne. Pa me vprašajo za nasvet, ali to sploh deluje – doslej nisem opazila še nobenega učinka! Človek je najbolje zaščiten s tem, da je pozitivno naravnan! Največ lahko daš sam sebi!«
Usoda je tvoja pot. Gospa Stanka pomaga v svojem prostem času. Pa ne za zaslužek, saj svojega daru ne zaračunava drago. Zakaj pravzaprav ne? »Mojo pomoč potrebuje nekdo, ki si še kruh težko privošči! Ne morem mu zasoliti cene, imela bi slabo vest. Prav je, da se vsaka stvar nagradi, ampak v normalnih mejah, ne pa da odereš človeka, ki je že tako v stiski! Denarja ne zahtevam od nikogar – to je stvar njegove odločitve. Jaz jemljem jasnovidnost kot darilo in daril se ne vrača.« Poudarja, da je zelo pomembna duhovna rast, ki jo doživljamo vsi, a vsak mora sam priti do svojih spoznanj. »Dozoreti je treba: veliko stvari te lahko zbega na tej poti, človek pride tudi do točke, ko ne ve, kako naprej – vse to vpliva na duhovno rast, da greš lahko naprej.« Sama po svoji poti hodi tako, kot ji je bilo dano; kot tisti posebni ljudje, o katerih govore knjige: s svojo posebnostjo se niso želeli ukvarjati, a jih je življenje pripeljalo na usojeno pot. »To je tisti del usode, na katerega ne moreš vplivati. Vedno pravim: usoda je ena, vsakemu začrtana, toda vedno dopušča tudi odstopanja – in na ta lahko vplivaš sam. Vse ključne stvari te – navkljub ovinkom in z določenim časovnim zamikom – pripeljejo nazaj na tvojo pot. Vedno.«
Ljudje pravijo, da se stvari, ki jih Stanka vidi, vedno zgodijo, čeprav morda ne v pričakovanem času, in to potrdi tudi sama. In doda, da je pomoč ljudem včasih obremenjujoča. »Ljudje kličejo ob vsaki uri, v stiski so, jaz pa imam tudi družino in bi včasih rada odklopila; ne razumejo vedno, da imam svoje obveznosti in zasebno življenje. Jasnovidnost daje in vzame, polni in prazni: morala bi biti popolnoma brezčutna, da se me usoda ljudi ne bi dotaknila! Saj lahko odklopim za dan, dva, toda potem spet padem notri. Že toliko let imam opravka z ljudmi in – jasnovidnost čutim kot svoje poslanstvo.« Zakaj? »Pomembno je pomagati človeku v dobrem in v slabem.«

Podpis 1: »Ko so ljudje v taki stiski, da razmišljajo o najhujšem, pa se vrnejo čez nekaj let in mi rečejo: Če vas ne bi bilo, če mi ne bi tako rekli, bi bilo bistveno drugače … To je lep občutek!«
Podpis 2: Takole je videti, kadar gospa Stanka pade v trans in besede kar vrejo iz nje.
Podpis 3: Hčerki, dvanajstletna Maruša in dvajsetletna Urša, mamo kdaj pa kdaj prosita za jasnoviden nasvet, a jima pove, da njima lahko »šloga« tudi brez kart.