Počutim se kot tridesetletnik

Ob pogledu na mladostnega, energičnega, neverjetno gibčnega Avstralca z dolgimi neukrotljivimi kodrastimi lasmi človek kar težko verjame, da je za njim že več kot šest desetletij življenja. David Labuschagne, magister fiziologije, ki ga je pred štirimi leti pot zanesla v Slovenijo in jo je v trenutku začutil kot svojo domovino, je sam najboljša reklama za to, kar počne in uči druge. Staro znanje zahodne znanosti, fiziologijo, fizioterapijo, človekovo gibanje in vadbeno zdržljivost je namreč združil z vzhodnimi duhovno-telesnimi terapijami in borilnimi veščinami v gibalno terapijo kinergetix, ki naj bi bila izjemno učinkovita pri zdravljenju kroničnih bolezni ter na vseh ravneh človekovega življenja. Predvsem pa je prilagojena sodobnemu življenju in zato za vse dostopna.

Ko je Labuschagne, ki je pred tem prepotoval že dobršen del sveta, pred štirimi leti prišel v Slovenijo na mednarodno konferenco o bioenergiji, je dobil občutek, da je prišel domov. »Imel sem déjà vu, občutil sem, da pripadam tej deželi. To je morda slišati malce preveč mistično, toda po drugi strani morate vedeti, sem tudi zelo racionalen znanstvenik,« pravi. Prišel je za štiri dni in četrti dan je vedel, da ne more več oditi. Štiri mesece pozneje je bil že preseljen v deželo, ki se mu zdi magična. »Slovenija ima presenetljiv delež ljudi, ki so sposobni odgovornost za svoje zdravje vzeti v svoje roke. Vedo, kaj so energije, kaj je bioenergija. Če o tem govoriš v preostalem zahodnem svetu, te hitro začnejo sumničavo gledati. Zato sem prej ves čas izvajal samo zahodne terapije. Tukaj lahko končno združujem najboljše z Zahoda in Vzhoda ter počnem, kar resnično znam in obvladam.« Poleg tega je čutil, tako zatrjuje, da bo v Sloveniji spoznal svojo ljubezen.
Imel je srečo. Originalni kinergetix je nastal pred nekaj tisoč leti. »Kitajci, še posebej daoisti, so želeli razumeti delovanje življenjske sile. Opisali so celo, kako učinkuje, ko potuje skozi telo.« Njihovo znanje je bilo skrbno čuvana skrivnost. Energetske tehnike so namreč zelo močne in bi lahko povzročile škodo v rokah napačnega človeka. »Otroku pač ne daš v roke nabite pištole,« je bil slikovit. »V tem znanju je veliko odgovornosti. Da se naučiš njihove umetnosti, moraš imeti nekatere sposobnosti ali veliko denarja, da si lahko privoščiš čas za učenje, ali pa srečo, da najdeš pravega učitelja, ki ti znanje preda. Jaz sem imel srečo.« Že majhen je slutil, da obstaja nekaj več. »Obiskoval sem jogo, meditiral, se učil zeliščarstva, borilnih veščin, tai-čija in se posvečal še nekaterim drugim alternativnim zadevam, a nisem bil zadovoljen. Če ne bom našel pravega učitelja, se bom začel učiti sam, iz knjig, sem se odločil.« Ampak pri devetindvajsetih letih je srečal učitelja kitajskega porekla, ki je pri delu kombiniral znanje Vzhoda in Zahoda. »Poznal je vzhodne borilne veščine in medicino, po drugi strani pa je bil profesor biokemije na univerzi.« Že po prvi lekciji je David vedel, da je našel, kar je iskal. »Ni toliko pomembno, kaj mi je učitelj dal, pomembnejše je, kaj mi je odvzel. Pomagal mi je, da sem se odprl in začel od začetka.«

Več v Jani št. 46, 15.11.2011