Delovni inštruktor Janko Jernejšek je razložil, kako so se sploh spomnili na gojenje gob. »V prostorih Zavoda smo imeli prazno, neizkoriščeno klet, ki so jo imeli namen oddati v najem. Zakaj je ne bi poskušali izkoristiti pri delu, smo se vprašali. Ker sem po izobrazbi vrtnar, sem sprva nameraval vzgajati rastline. A ker tu ni prave svetlobe, je direktorica predlagala gojenje gob. Z učenjem in vztrajnostjo je uspelo.«
Vse mora biti sterilno. »Osnova so žagovina, malo sladkorja, otrobi, ki delujejo kot beljakovine za gobe, in malo mavca. To ustvari naravne razmere, v katerih rastejo šitake. Seveda dodamo tudi vodo. Je zelo zahtevna goba, zato moramo vse sestavine sterilizirati, da v mešanici ne ostanejo snovi, ki bi ji onemogočile razvoj. Gobe potrebujejo približno mesec dni, da prodrejo skozi pripravljeno maso, zato moramo preprečiti, da bi v tem času rast karkoli zmotilo. Mešanico steriliziramo tako, da jo s posebnim postopkom poparimo na 121 stopinjah Celzija, saj pri tej temperaturi ne preživi noben živ organizem. Nato v maso v sterilni komori posadimo seme gobe. Da je bilo sajenje uspešno, vemo, ko substrat prerase bela barva,« razlaga Jernejšek. Dozorele gobe oberejo, pri čemer so zelo previdni, da so ekološko neoporečne. Vedno uporabljajo le čiste rokavice in masko za obraz, saj se šitake uživajo tudi surove v solatah in podobnih jedeh. Ko so prvič obrane, se substrate pripravi na drugo (in pozneje še tretje) zorenje.

Ne gobe, pomembni so zaposleni! »Za zdaj pridelamo približno 50 kilogramov šitak na teden, nameravamo jih še več, saj je povpraševanja dovolj. Sveže gobe, ki jih ne prodamo, v sušilnici posušimo in prodamo kot del predpripravljenih mešanic jedi s suhimi gobami šitake (s polento, rižem, ajdovo kašo, lečo in kuskusom). Z gojenjem ne nameravamo obogateti, izkupiček je namenjen ohranjanju in ustvarjanju novih delovnih mest za težko zaposljive,« nam je zaupal Rok Erjavec, vodja trženja. Pomembno je, da je gojilnica gob del rehabilitacije in ponovnega vključevanja v družbo.