Če na delovnem mestu veliko tipkamo, v kuhinji pa zavzeto režemo meso in sekljamo čebulo, če uporabljamo govorico gluhonemih, v prostem času pa pletemo, rezljamo, igramo klavir ali kitaro, nam grozi sindrom zapestnega prehoda oziroma karpalnega kanala. Gre za vnetje vezi v zapestju, povzroči pa ga pritisk na živec, ki poteka skozi dlan. Težavo občutimo kot odrevenelost, mravljinčenje ter bolečine v dlani in prstih. Zgodi se, da zaradi okorelosti niti žlice več ne moremo nesti k ustom. Pa je vsako mravljinčenje v rokah že znak bolezni, in še prej, ali se lahko »bolezni marljivih rok« izognemo?
Bo minilo ali moram k zdravniku?
Bolezen se začne z blago bolečino v zapestju, ki se lahko razširi tudi v predel dlani, na notranjo stran podlakti ali celo do ramena. Po daljši in kasneje tudi krajši prisilni drži zapestja postanejo omrtvičeni vsi prsti razen mezinca. Ponoči boli še bolj kot podnevi, pomaga pa, če roke malce stresemo. Nazadnje postanejo prsti na dotik povsem neobčutljivi, roka pa okorna in šibka. Če se stanje ne popravi, moramo k zdravniku, ki nam bo predpisal nošenje opornice za zapestje, priporočil bo tudi jemanje vitamina B6 in nesteroidnih antirevmatikov.
Včasih, čeprav redko, pomaga lokalna injekcija kortikosteroida. Svetoval nam bo, naj se naučimo nekaj dela opraviti tudi z levo roko, kar pri vodenju računalniške miške ni prezahtevno, in naj imamo med delom premore. Če moramo opravljati ponavljajoče se in agresivnejše gibe, je treba razmisliti o premestitvi na drugo delovno mesto, denimo stran od tekočega traku. Kadar mravljinčenje in neobčutljivost roke kljub temu vztrajata, nam lahko pomagajo s krajšo in večinoma zelo uspešno operacijo, med katero prerežejo oboleli zapestni ligament. Okrevanje po njej traja od dva do tri mesece.
Ogrejmo se in ne pozabimo na odmore!
Upognimo prste gor in dol desetkrat, preden sedemo za tipkovnico ali če z rokami nismo delali več kot pet minut. Pomembno je, da se zapestja občasno odpočijejo. Vzemimo si 30 sekund odmora vsakih 20 minut dela, vsako uro pa pet minut odmora za raztezne vaje. Če smo dve uri tipkali, potem nekaj časa na roke pišimo kakšen osnutek s čim debelejšim svinčnikom, poklepetajmo s sodelavcem ali preberimo poročilo.
Naučimo se pravilnega tipkanja!
Stol nastavimo tako, da smo s hrbtom naslonjeni na naslonjalo, ramena so sproščena, komolci ob telesu, zapestja poravnana, stopala plosko na tleh ali na podstavku za noge. Da bodo ramena kar najbolj sproščena, mora biti tipkovnica od 70 do 75 centimetrov od tal. Imejmo jo čim bliže telesu, da ves čas ohranimo pravi kot. Spremenimo nastavitev tipkovnice tako, da bomo po tipkah le rahlo udarjali, namesto da bi močno tolkli s prsti.
Nekatere miške so ergonomsko oblikovane, tako da zapestje kar najmanj premikamo. Miška ne sme biti na drugi višini kot tipkovnica. Med tipkanjem morajo biti zapestja ravna. Pomagamo si lahko s posebno podlago, ki jo položimo pred tipkovnico, toda med tipkanjem nanjo ne smemo naslanjati zapestij. Polička za tipkovnico naj bo široka vsaj 75 centimetrov, da je na njej dovolj prostora za tipkovnico in miško. Računalniški zaslon naj bo naravnost pred nami, njegov zgornji rob mora biti v višini oči ali niže. Med tipkanjem je najbolje gledati rahlo navzdol.
