Jubilej Bernarde Jeklin

Strašno sem vesela, da sem tako stara

Jure Aleksič/Zarja
31. 5. 2016, 15.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Če obstaja ena oseba, ki na teh straneh ne potrebuje posebne predstavitve, je to gotovo naša tokratna sogovornica.

Šimen Zupančič

Zvestim bralkam bi bilo najbrž bolj smiselno posebej predstavljati Milana Kučana kot njo. Zato naj nam za tale uvod več kot odlično služi samo tale kratka elegantna ocena Mance Košir: »Izumiteljica na njivi slovenske medijske krajine, kakršne pred njo ni bilo in najbrž za njo nobene več ne bo.« Vsi, ki zadnjih dveh mesecev niso preživeli v votlini, so najbrž že obveščeni, da je Bernarda Jeklin ravno te dni uradno vstopila v deveto desetletje življenja. Ob tem smo jo seveda pocukali za rokav in se skupaj z njo spominjali tako zlate dobe slovenskega tiska, kot zmajevali z glavo ob njegovem trenutnem stanju. Za nameček pa bili deležni še povsem nenadejanega šnelkursa o gimnazijski prefriganosti.

Najprej seveda iskrene čestitke ob jeklenem jubileju!

Jekleni jubilej za Jeklinovo, to se prav lepo sliši! Tako se je kalilo jeklo bi utegnil biti nasploh kar primeren naslov za mojo biografijo. Tudi koža se mi je v tem procesu kar lepo ustrojila.

In je zdaj tudi ona jeklena? Pravzaprav jeklina?

Skrajno je trpežna in zlepa nič ne prodre skozi.

Čestitam. Imate kakšen recept – lahko nam mlajšim generacijam svetujete, kako doseči to čudovito neranljivost?

Meni se je to preprosto zgodilo, ker so mi tako veliko srali po glavi. V življenju sem bila še kar uspešna, in če si še kar uspešen, ljudje niso preveč prijazni s tabo. V najboljšem primeru te samo grdo gledajo.

Ljudje ali Slovenci?

Slovenci, kajpada! Ampak veste, kaj … O Slovencih sem že tolikokrat grdo govorila, da bom zelo vesela, če mi vsaj danes ne bo treba. Ker imam že kar malo slabo vest.

Velja. Povejte raje, kakšen je bil konkreten občutek, ko ste končno dopolnili teh jeklenih osemdeset let. Kaj vam je v tistem trenutku sporočila duša?

Oh, saj to, da bom stara osemdeset let, se je napovedovalo že zelo dolgo. In se mi zdi čisto fino. Predvsem zato, ker sem v dokaj dobri psihični kondiciji. Tudi fizično bi bilo lahko veliko huje. Ves čas se skrbno skeniram za kakšne prve simptome česa korenitejšega, pa jih – moram potrkati! – kar ne najdem! Najbolj od vsega pa sem vesela, da sem v celoti ohranila svojo radovednost.

Zelo dober znak.

Zelo dober znak! Vsekakor mi ni hudega. Pišem še vedno s totalno lahkoto, tudi medije lahko spremljam – branje revij je zame še vedno ena taka napol animalična potreba … Edino družabna omrežja me prav nič ne zanimajo. V resnici vse v zvezi z njimi z gnusom zavračam.

Res sem opazil, da vas sploh ni na Facebooku. Kako to?

Bah, že vse življenje zelo pazim, s kom se družim. Kaj ni skrajno neracionalno vase sprejemati energijo butastih ljudi?

Haha, če ima človek pri tem izbiro, potem vsekakor.

Zakaj bi torej ljudem, ki mi ne znajo povedati nič zanimivega, pustila, da parazitirajo na mojem energijskem polju? Da se razumemo: bistre ljudi ljubim, druženje z njimi me že vse življenje neizmerno bogati. Suho povprečje, še posebej če je cepljeno s posebnostmi slovenske patologije, pa je zame smrt. Ozki horizonti plus grozovita nestrpnost? Ne, hvala. Vse to, kar se svaljka po teh naših spletnih, no … kako te reči sploh poimenovati …

Mrhovišča?

Ne, trupel vseh možnih sort sem navajena. Mnogo bolj me pogreje človeška bebavost!

Haha, ampak saj ustanovitev profila na Facebooku vendar ne pomeni, da postane človek kar naenkrat prijatelj z vsem svetom! Če mu ni do tega, si lahko tudi tam vzgoji zelo ekskluziven in zelo kakovosten socialni vrtiček.

Ne, ne, vsa ta umobolnost, povezana z modernimi tehnologijami – glede tega se čutim pa še kako privilegirana, da lahko samo odkimam z glavo. Hudo me skrbi, kako tehnologija spreminja komunikacijo in s tem življenje. Vse tisto čvekanje, da o selfiejih sploh ne govorim … Že ob sami ideji, da bi posnela kak selfie, me zmrazi po vsem telesu!

Sam se lahko pohvalim, da nisem v življenju naredil enega samega. Glede tega sva povsem enakih misli.

Strašno sem vesela, da sem živela in delala v obdobju, v katerem sem živela in delala. Tole, kamor se kotali človeštvo, je srhljivka. Pravzaprav sem strašno vesela, da sem tako stara, kot sem. Če je kje kak bog – ki ga sicer ni! – bi se mu morala vsake toliko zahvaliti za to.

Vi ste v celoti bitje zlate dobe časopisov in knjig, kajne?

Veste, kaj najbolj pogrešam? Da smo znali včasih veliko bolj uživati drug v drugem. In da smo znali obstati in se čuditi rečem, ki jih večina danes sploh ne opazi. Tudi glede tega hvala neobstoječemu bogu, da mi je dovolil ohraniti to zmožnost. Pa če me imajo nekateri še za tako čudakinjo. Poglejte, vidite tisto streho tamle čez? No, na njej so imeli kosi ves april vsak večer koncert. Veste, to ni prepevanje, to so najbolj prečudovite možne arije! Nekatere pa to, se mi zdi, ne samo ne navdušuje, temveč skorajda malo moti. Ampak take reči ti vendar naredijo življenje! Ali pa recimo nasmeh. Kaj človeku bolj napolni srce kot en tak bežen, droben, a vseeno topel in prijazen nasmeh? Pa magari med dvema tujcema na ulici.

Jaz bi rekel še posebej med dvema tujcema na ulici!

Tako je, še posebej! In če se ti je čez dan zgodilo dovolj takih drobnih čudežev, lahko potem zvečer s polnim srcem zapreš oči. In uživaš v tisti krasni spokojnosti življenja, ki se je vmes nekam izgubila. V redu, življenje v tistih časih sicer ni bilo kaj posebej vznemirljivo …

Ampak saj tudi ni bilo potrebe, da bi bilo. Stari Kitajci so imeli o tem celo posebno kletvico, pravzaprav nekaj med urokom in zmerljivko. In sicer so sovražniku radi zabrusili: Bog daj, da bi živel v zanimivih časih!

Haha, no, vidite. Časi takrat niso bili vznemirljivi, je pa bila sosedska pomoč ne samo z zakonom dovoljena, ampak celo zaželena! Zato me malo moti, ko vidim, kako je nekaterim nerodno hvaliti stare čase. Dobro, saj je razumljivo, da so previdni, človeku na čelo hitro pritisnejo politično štampiljko in ga znajo, če ima na prejšnje čase tudi kakšne kakovostne spomine, kaj hitro osmešiti. Ampak jaz si teh svojih spominov ne pustim odvzeti! Ni debate, naj samo poskusijo!

Vaša generacija je v najnežnejši dobi prestala hudo travmo velike vojne in povojnega pomanjkanja. Najbrž ste tudi zato kasneje znali toliko bolj ceniti male reči in, kot pravite, drobne prijaznosti?

Morda. Rojena sem bila leta '36, kar pomeni, da nekaj spominov na vojno vsekakor imam. Zelo živo se spomnim, kako sva z očetom enkrat le za las ubežala italijanski raciji. Italijani so parkirali tovornjake na trgu in notri trpali ljudi, da bi jih odpeljali v taborišče. Takrat sva res za las ušla. A ta spomin zame niti ni tako travmatičen, ker sploh nisem imela pojma, kaj se dogaja, oče pa je odreagiral zelo hladnokrvno. Spomnim se tudi, ko sem leta '44 v kleti vrtca doživela bombardiranje Ljubljane. Spomnim se zvoka recimo treh bomb, še toliko bolj pa se spomnim hudega strahu moje mame. Ker so bombe padale tako blizu, se ni mogla obvladati. A nasploh sta bila oba starša izjemno pazljiva, da svoje tesnobe nista prenašala na nas otroke. In na ta račun nam je bilo veliko prihranjeno.

To je že v času miru izjemen starševski dosežek, kaj šele v vojni. Za to ste jima lahko resnično hvaležni.

Saj sem tudi jima! No, in potem je prišlo povojno obdobje, ki je bilo za vse nas zelo lep čas. Spomnim se, kako je moj oče hodil obnavljat Iško vas in je jemal mene in brata s sabo … Bil je sicer tak suhec, a je bil kljub temu neverjetno močan – no, oni so gradili, z bratom sva pa rabutala. Čudovito je bilo. Vsak večer sem šla srečna spat. Edino šolske naloge sem skrajno nerada delala – to mi je pa res nekako kvarilo veselje do življenja. Saj zato sem jih v šestem razredu povsem nehala delati.

Povsem?

Povsem. To je bil po mojem tudi začetek nastanka mojega pravega karakterja. Na celi črti sem se uprla sistemu šolanja. Zastavila sem takole: v redu, dopoldne vam pač dam, naj bo, saj mora tudi oče hoditi v službo. Ampak popoldne pa ni govora! Popoldneva pa ne dam! In mislim, da lahko rečem, da nisem vso gimnazijo naredila ene same naloge. Sem pač naslednji dan zjutraj prepisala. Za to sem razvila poseben trik.

Kakšen?

Da sem sedela v prvi vrsti.

Aha, in vas profesorji preprosto niso nadzirali, ker so domnevali, da ni nihče tako nor, da bi jim plonkal tik pred nosom?

Tako je. Imela sem srečo, da je bila naša razredničarka taka dobrovoljka – revica, vse mi je verjela na besedo.

Z velikim zanimanjem sem prebral, da ste, ko so vas postavili za urednico Jane, to najprej jemali kot kazen.

Uf, kot strahovito kazen! Svojo prihodnost sem vendar videla v pisanju dobrih novinarskih člankov za resne revije! V obupu sem se šla najprej celo ponudit na Dnevnik. V resnici pa mi je z Jano padla sekira v med. Ključno je bilo, da sem lahko tudi kot urednica veliko pisala. Na TT-ju sem si izborila, da sem lahko pisala svetovalno rubriko Helena, v njej sem se lahko zezala. To je bila takrat najbolj brana slovenska rubrika.

Ježeš, saj se menda ja niste norčevali iz ubogih ljudi, ki so vam pisali iz brezna ljubezenskega gorja?

Ne, ne, to so bila taka zelo nežna kvantanja – se pa lahko pohvalim, da sem prva v tiskani reviji zapisala besedo tič!

Haha, čestitam. Iz tega, kako vam žarijo oči, vidim, da ste se takrat imeli res krasno.

No, po pravici moram povedati, da tudi takrat ni bilo vse rožnato. A jaz nisem imela nikoli nobenih problemov, ker sem bila vedno levičarka po krvni sliki. Kar pomeni, da se mi je vedno zdelo, da je socializem pametna zadeva, ki jo je treba podpirati. Enkrat samkrat mi ni zabrnel telefon s kako uradno partijsko kritiko.

Ta podatek bi lahko kak zlobnež interpretiral tudi na ne najbolj laskav način.

Ne, ne, smo si pogosto kar veliko upali – zelo veliko! Le da jih je namesto mene po glavi dobil glavni urednik Mitja Gorjup. Je pa res, da sem imela tiste čase rada in da se mi je zdelo, da reči nasploh dobro funkcionirajo. Veste, to, da smo se takrat uprli Stalinu – to je bila velika reč, to je bila zame dolgo glavna duševna hrana.

Glede tega se strinjam. In še danes ne razumem, od kod maršalu cojones za tako dejanje. Ampak zdaj pa morava kakšno reči tudi o sedanjem trenutku slovenskega novinarstva. Več urednikov mi je sicer zagotovilo, da bralcev to sploh ne zanima. Ampak jaz sem prepričan, da vsaj bralcem te revije gotovo ni vseeno za usodo našega novinarstva.

Tudi jaz sem prepričana, da ne. Je pa to seveda zelo depresivna tema, ja. O materialnih pogojih za novinarje niti ne bi izgubljala besed, saj to že vsi poznamo in o tem vse vemo. Manj pa je bilo napisanega o tem, kako je resno in odgovorno novinarstvo v veliki meri podleglo aferaštvu in nebrzdanemu pesimizmu. Tudi mnogi resni novinarji so očitno nehali razmišljati o tem, kakšne učinke bo imelo, ko se bo vsa ta negativa v bralcu kopičila iz dneva v dan in iz leta v leto. Na koncu, opažam, je vse skupaj tako kot kaplje v Postojnski jami izvotlilo pogled ljudi na naše realne probleme. Večina je zdaj prepričana, da so čisto vsi na položajih barabe in da se ne da čisto nič več narediti. To pa je seveda povzročilo kar veliko škode na duši naroda. Ki je že itak poškodovana od našega slovanstva.

Slovenci imajo od slovanstva poškodovane duše?

Naš glavni problem je, da ne razmišljamo z glavo, ampak s srcem. Najprej čustva in strasti, potem dolgo nič, nakar se nekaj malega vklopita glava in razum. Tako ne gre. Prav te dni sem po dolgem času snela klobuk pred nekim našim politikom – in sicer pred šefom parlamenta, ker si je upal udariti po mizi in poslati tistih pet referendumov v maloro. Ker kaj, zdaj naj bi imeli ljudsko glasovanje glede tega, kakšno marmelado je treba kuhati, ali kako?

Če v resnici zagovarjamo demokracijo, torej vladavino ljudstva, potem pravzaprav ja.

Referendum je zelo občutljiv instrument, ki ga je treba uporabljati izjemno pazljivo.

Ampak kdo bo presojal o tem, kdaj in kako? Šef parlamenta? Tudi če vam je tale trenutni po nekem naključju všeč, vam naslednji skoraj gotovo ne bo!

Ne, saj ne presoja on, on je samo presojo prepustil sodišču. Bolje to, kot da o tako delikatnih rečeh presojajo butasti ljudje.

Del mene vam seveda še kako pritegne. Ampak še enkrat: če ne verjameva v razsodnost butastega ljudstva, potem ne verjameva v demokracijo.

Saj jaz prav res čedalje manj. V demokracijo verjamem v državah, ki so je sploh zmožne. Slovani je v glavnem niso. To, da nam vladajo čustva, nam je dalo prečudovite skladatelje, neskončno očarljive pisatelje in najboljši balet na svetu. Za demokracijo pa očitno nismo najprimernejši. Saj ne rečem, da bo nujno tako na veke vekov. Ampak zdajle res prav slabo kaže.

Kaj je realna alternativa? Slutim, da tudi vi hrepenite po kakem razsvetljenem absolutistu. A ljudstva, ki niso zmožna demokracije, so si zgodovinsko nakopala vse prej kot razsvetljene vladarje.

Prav gotovo bi bil razsvetljeni absolutizem za nas veliko tveganje. Ampak če bereš sto let stare časopise, kaj hitro ugotoviš, da že celo stoletje večino energije porabimo za notranje ravse in nam je zato zmanjka, da bi lahko kaj naredili. Zato se mi zdi celo večje tveganje, da se gremo še naprej ta naša slovenska jajca in točno vemo, da ne bomo nikoli zlezli iz njih. Da se razumemo: osebno ne tičim v prav nobenem globokem obupu. Želim pa čim bolj jasno vedeti, pri čem sem. Zato o teh rečeh veliko berem in razmišljam. In me kvečjemu preplavlja sveta jeza, nikakor pa obup. Zelo veliko razmišljam, kako bi se dalo vsaj malo izboljšati situacijo.

Jeza je pri pametnem človeku vsekakor konstruktivnejše čustvo kot obup. Ste prišli do kakih konkretnih idej, na katerih bi lahko vzbrstel neki optimizem?

Veste, optimizem je za nas mogoče v tem trenutku celo prevelik luksuz. Za začetek bi nam čisto dovolj dobro služil že realizem. Da si torej nalijemo čistega vina in se končno zavemo, kdo in kje smo. Če bi nam uspel ta zelo ambiciozni cilj, bi na njem zelo hitro znal pognati tudi utemeljeni optimizem. Potem pa bi bilo treba samo zavihati rokave. Saj mnogi mladi, opažam, že kar migajo. Vsi ti start-upi, to se mi zdi zelo obetavno. In tudi starejše generacije, upam, menda ja ne bodo kar vrgle puške v koruzo.

Upajmo, da ne. In kakšne so vaše take čisto osebne ambicije za deveto dekado?

Moja glavna ambicija je, da mi ne bi šlo kaj preveč slabše, kot mi gre zdaj. Ker zdaj mi gre prav krasno. Starost ni čisto nič hudega. Saj ne rečem, zelo razumem vse bolezni, stiske in osamljenost, ki jih ljudje doživljajo, ampak jamranja o tem je pa pol preveč! (oponaša tarnajočo starko) »Ojoj, ampak jaz nikogar nimam …« Ja pa se pač odpravi na sprehod in se nekomu prijazno nasmehni! In mu magari malce potoži, kako je mraz, in boš morda nekoga spoznala! Ljudi je treba samo malo prijazno pogledati, pa še kako radi pokramljajo – večina jih tako priložnost pograbi z obema rokama. Potem pa potrebuješ samo še eno tako pošast, kot je tale moja Suzi (Bernardina psička, op. a.), in si zmagal. Zadnjič sem zaradi nje sicer tako padla, da me ni še nikoli tako bolelo, ampak nič hudega! Če strnem: ves čas je treba oprezati za priložnostmi in se pač dvigniti z riti. Če se dvigneš z riti, se ti zna zgoditi marsikaj zanimivega, če se ne dvigneš, pa niti ne. Ljudje nasploh – kadar ni tistih res usodnih težav – živijo približno tako dobro, kot se potrudijo.