Zdravje

Vbod klopa lahko trajno poslabša kakovost življenja

Promocijsko gradivo
1. 1. 2016, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Pomladi se začnemo pogosteje zadrževati na prostem, še posebno v parkih, na vrtu in v gozdu.

Pri tem pa je pomembno vedeti, da nam lahko brezskrbno gibanje na svežem zraku trajno zagrenijo bolezni, ki jih prenašajo klopi. Ti postanejo aktivni ravno z začetkom toplejšega obdobja. Še posebno nevarna bolezen, ki jo prenašajo klopi, je klopni meningoenefalitis (KME).

»Posledice KME so lahko resne ter vključujejo trajno invalidnost in smrt,« opozarja dr. med. Milica Lukić, spec. infektologije in intenzivne medicine.


Na Oddelku za intenzivno terapijo Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana vsako leto zdravijo od 5 do 10 bolnikov s hudo obliko klopnega meningoencefalitisa (KME). Ti bolniki imajo hujše motnje zavesti do kome, možgansko oteklino, pogosto pa tudi ohromitve dihalnih mišic ali drugih mišičnih skupin. Ker zdravila za KME ne poznamo, lahko zdravimo le simptome okužbe.

»Pri bolnikih, ki se zdravijo na oddelku za intenzivno terapijo, traja zdravljenje pogosto od več tednov do več mesecev, čemur sledi dolgotrajna rehabilitacija. Res pa je, da se tovrstne ohromitve razmeroma slabo popravljajo, zato je invalidnost pri večini bolnikov trajna.« Dr. med. Milica Lukić, spec. infektologije in intenzivne medicine.

Zdravila proti virusu KME nimamo
»Prav zato, ker zdravila proti virusu KME nimamo, lahko zaenkrat bolnikom ponudimo le podporno oziroma simptomatsko zdravljenje. To pomeni, da je zdravljenje usmerjeno k zdravljenju simptomov, ki so posledica okužbe,« razloži dr. Milica Lukić, specialistka infektologije in intenzivne medicine z Oddelka za intenzivno terapijo Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana.

Bolnike s hudo obliko KME na začetku uspavajo in umetno predihavajo
Kot pojasni dr. Lukićeva na oddelku za intenzivno terapijo sprejmejo bolnike s hujšimi motnjami zavesti in tiste, pri katerih je prišlo do ohromitve mišic. »Pri teh bolnikih neprekinjeno spremljamo osnovne življenjske funkcije, zaradi hude motnje zavesti ali zaradi ohromitve dihalnih mišic pa potrebujejo dihalno podporo z umetnim predihavanjem. To pomeni, da bolnike uspavamo, intubiramo in umetno predihavamo do izboljšanja stanja. Poleg tega izvajamo ukrepe za zdravljenje možganske otekline, skrbimo za ustrezno tekočinsko in protibolečinsko zdravljenje, prehrano in preprečevanje bolnišničnih okužb. Če se te pojavijo, jih ustrezno zdravimo. Ko ocenimo, da se bolnikovo stanje izboljšuje, začnemo z odvajanjem od dihalnega aparata in fizioterapijo.«

Zdravijo se od več tednov do več mesecev
Dolžina zdravljenja in okrevanja ob okužbi s KME je odvisna od tega, koliko huda je bolezen. »Če gre za blago obliko bolezni, je običajno potrebno od 7- do 10-dnevno zdravljenje na bolnišničnem oddelku. Pri bolnikih, ki se zdravijo na oddelku za intenzivno terapijo, pa traja zdravljenje pogosto od več tednov do več mesecev, čemur sledi dolgotrajna rehabilitacija. Ta vključuje intenzivno fizioterapijo, katere cilj je bolniku čim bolj povrniti gibalne sposobnosti in dihalno funkcijo. Res pa je, da se tovrstne ohromitve razmeroma slabo popravljajo, zato je invalidnost pri večini bolnikov trajna.«
Ko gre za trajno ohromitev dihalnih mišic, so bolniki vezani na dihalni aparat vse življenje. »Čeprav je hujši potek bolezni značilnejši za starejše bolnike, smo pri nas zdravili tudi mlajšega bolnika, ki je zaradi zapletov bolezni umrl,« pove dr. Lukićeva.

Več kot tretjina bolnikov ima trajne posledice
Smrtnost zaradi KME se pri nas giblje okoli 1 odstotka. Precej pogostejše so dolgoročne posledice, ki bolnika močno omejujejo v vsakdanjem življenju. Nekatere so prehodne, druge, kot prej omenjene ohromitve, so lahko doživljenjske. »Med pogostejšimi posledicami je postencefalitisni sindrom, ki se kaže kot glavobol, kronična utrujenost, motnje zbranosti, slabše obvladovanje stresnih situacij, tresenje. S takimi težavami se namreč spopada več kot tretjina bolnikov po prebolelem KME,« razloži dr. Lukićeva.

Kaj je klopni meningoenecefalitis (KME)? 
Klopni menigoencefalitis je virusna bolezen osrednjega živčevja, ki se prenaša z vbodom okuženega klopa. Ogroža predvsem ljudi, ki se v obdobju aktivnosti klopov (od februarja do novembra) zadržujejo v naravnih žariščih bolezni (klopi se nahajajo predvsem v gozdni podrasti, grmovju vlažnih mešanih gozdov, v travi in celo na vrtu). 

Cepljenje je najučinkovitejši način preprečevanja KME
Cepljenje je najučinkovitejši način preprečevanja KME, poudari sogovornica. »Preprečevanje bolezni s cepljenjem zelo priporočamo, saj je velik del Slovenije endemsko področje za KME, zdravila za usmerjeno zdravljenje KME nimamo, posledice bolezni pa so lahko resne ter vključujejo trajno invalidnost in smrt.«

Cepljenje je najbolj učinkovit ukrep za zaščito pred klopnim meningoencefalitisom
- Prvi znaki klopnega meningoencefalitisa so podobni gripi in se pojavijo od sedem do štirinajst dni po okužbi. Pri človeku se lahko pojavi utrujenost, slabo počutje, bolečine v mišicah, vročina in glavobol. V drugi fazi lahko nastopijo znaki, značilni za meningitis, kot so visoka temperatura, močan glavobol, slabost in bruhanje, lahko celo nezavest in smrt.

- Bolezen lahko pusti trajne posledice, kot so glavobol, zmanjšana delovna sposobnost, zmanjšana sposobnost koncentracije, pareze (delne ohromelosti) pa tudi ohromelost. Trajne posledice se pojavljajo pri 35 do 58 odstotkih bolnikov, ki so preboleli to bolezen. Posledice močno vplivajo na kakovost življenja, povzročajo dolgotrajno bolnišnično zdravljenje in rehabilitacijo.

- Cepljenje je najbolj učinkovit ukrep za zaščito pred klopnim meningoencefalitisom. Cepivo je varno in učinkovito

- Cepljenje proti KME je priporočljivo vsem osebam od enega leta starosti, ki se gibljejo ali živijo v območju, kjer je klopni meningoencefalitis endemičen (previdnost velja po vsej Sloveniji).

- Priporočljivo je, da se cepljenje s prvima dvema odmerkoma opravi v zimskih mesecih z enomesečnim razmakom, da se vzpostavi zaščita pred boleznijo še pred aktivnostjo klopov. Tretji odmerek sledi čez 9-12 mesecev, nato pa so potrebni poživitveni odmerki, prvi čez 3 leta, kasneje pa na 5 let. Če začnemo s cepljenjem kasneje, na primer v poletnih mesecih, je priporočljivo dobiti drugi odmerek cepiva že dva tedna po prvem, da čim prej dosežemo zaščitno raven protiteles.

Vir: Nacionalni inštitut za javno zdravje, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO)