Zanimivosti

»Pot me je tolikokrat spravila na rob, da sem začel na življenje gledati drugače«

Alenka Sivka
5. 5. 2024, 06.25
Deli članek:

Luka je 25-letni Štajerec, keramičar po poklicu. Zagrizen pa do konca. Na prvo pešpot ga je premamilo to, da se je na španski Camino odpravila njegova mama. Luka se ji je najprej smejal, nato pa je šel kmalu za njo še on. In bilo mu je všeč. Všeč tako zelo, da se je odpravil na še precej hujšo preizkušnjo: na več kot 3500 kilometrov dolgo pot čez Apalaško pogorje, skozi 14 ameriških držav na vzhodu ZDA, z 142 kilometri »višincev«. Zaradi njene zahtevnosti, dolžine in starosti jo imenujejo mati vseh poti. Luka jo je prehodil v šestih mesecih. In zdaj, ne boste verjeli, se odpravlja že na novo: maja gre na Pacifiško pot, ki je daljša, z manj »višinci«, a nekaj zares visokimi gorami. Kaj ga žene na te, tudi nevarne in zelo zahtevne poti, kaj doživlja na njih, kaj mu pomenijo zmage nad njimi ...

Osebni arhiv Luka Zevnik
Luka Zevnik

Luka, zakaj? Zakaj ste se podali na takšno pot? Vedeli ste, da bo to pol leta trpljenja, hoje, mokrote, dežja, mraza …. Vedeli ste, da to stane precej denarja. In časa.

To je zagotovo eno težjih vprašanj tako zglede odgovora kot tudi razumevanja. Naj se sliši še tako noro, ampak pot te pokliče sama. Ko prvič slišiš zanjo in izveš osnovne informacije o njej, ne razmišljaš več dni, mesecev ali let. Odločiš se v tisti sekundi, ko ti nekaj v glavi reče, da moraš iti, in če si v to prepričan, boš naredil vse, da ti bo uspelo. Zraven vsega tega sem si želel doživeti Ameriko in videti, kakšno je življenje na tej »obljubljeni« celini.

Osebni arhiv Luka Zevnik
Luka Zevnik



Pol leta, šest mesecev hoje, medvedi na poti, kače klopotače, miši v zavetiščih, dež, voda, mokrota, led, boleče mišice, raztrgani, mokri čevlji, mokra oblačila, kdaj tudi lakota in žeja ... Kaj je pri tem lepega?

Od vseh teh naštetih stvari bi normalen človek rekel, da ni nič lepega, pa je. In sicer, da je to del poti. Če te vsak dan spremljajo te neprijetne stvari in živali, pomeni, da nisi doma, da si izven cone udobja in da si del nečesa nevsakdanjega.

Gredo res po nekem času noge kar same od sebe, brez težav? Da dobiš neverjetno vzdržljivost, kondicijo, »trail leg«? Ampak vi ste si vseeno poškodovali noge.

Ja res je, po približno 1000 prehojenih kilometrih dobiš »pohodniške noge«, kar pomeni, da se ti od takrat naprej noge lahko regenerirajo v eni sami noči, naslednji dan si ponovno pripravljen prehodit isto dolžino ali pa celo še več. Izgubiš občutek utrujenosti in lahko samo greš iz dneva v dan. Res neverjetno. So pa kljub temu zaradi takšnih naporov prisotne poškodbe od samega začetka pa vse do konca. Najhujša poškodba, ki je doletela mene, je bil odtrgan meniskus v prvem mesecu na poti, vendar so se mišice po treh tednih toliko ojačale, da so nadomestile poškodovani del.

»Če ne bi bilo Solelessa, mi ne bi uspelo,« ste rekli, s tem ameriškim sopotnikom sta skupaj prehodila kar 2700 kilometrov, več kot štiri mesece sta se družila, spodbujala, gledala vzpone in padce, živčne zlome drug drugega, postala sta prava prijatelja. V glavnem pa sta se smejala, en nori Slovenec in en nori Američan. Čemu vse sta se smejala?

Čez celotno pot spoznavaš druge pohodnike, popolne neznance, in velikokrat se zgodi, da skozi pot z določenimi ljudmi postaneš pravi prijatelj, tako kot sva postala midva. Najbolj sva se smejala ravno najnevarnejšim oz. najhujšim stvarem, ki so se nama zgodile ne poti. Od ledene nevihte, ugriza pajka, vešče v ušesu, temu, da sem skoraj zmrznil, pohojene klopotače do vseh drugih zgodb, ki jih večina pohodnikov ni doživela.

»Z njim sem preživel najlepše trenutke mojega življenja in hude bolečine, najhujši in najlepši del«, ste povedali v triurnem filmu, ki ste ga posneli o prehojeni poti in objavili na youtubu. Kateri so bili najlepši trenutki?

Najlepši trenutek je bil, ko nama je uspelo osvojiti vrh zadnje gore Katahdin, kar je pomenilo, da sva prehodila celotno Apalaško pot, čeprav je večina ljudi o tem dvomila.

In kateri trenutek je bil za vas najhujši?

Zagotovo na najnevarnejši gori v Severni Ameriki, to je Mt. Washington, kjer naju je ujela ledena nevihta s sunki vetra do 160 kilometrov na uro, pri minus 15 stopinjah Celzija, ko smo bili ujeti v »emergency sheltru« (zavetišču za nujne primere, op. a.) 41 ur, velikem 3 x 3 metre.

V filmu poveste, da ste trikrat skoraj umrli? Kako, zakaj, kdaj?

Prvič se je to zgodilo tretji teden na poti, ko so temperature ponoči padle na minus 3 stopinje Celzija, jaz sem pa imel spalko do 15 stopinj Celzija. Drugič je bilo nekje na sredini Virginije, ko sem prvič v življenju videl in tudi pomotoma stopil na klopotačo, ki se je sončila med koreninami in ugriznila 10 centimetrov mimo moje desne noge. Tretjič, vrnimo se na goro Washington, kjer nama je po dveh urah hoje skozi ledeno nevihto zmrznilo pravzaprav vse. Voda se je spremenila v led, celotna oprema nama je zmrznila, in če se nama takrat ne bi uspelo prebiti do zavetišča, sem prepričan, da na ta vprašanja danes ne bi odgovarjal.

Na ameriško-kanadski meji, kamor ste šli po koncu poti, ste bili po vaših besedah po videzu nekakšna mešanica amiša in navadnega klošarja. Nehali ste se briti in striči, tudi prhali ste se bolj malo.

Haha, ja, to, da se nehaš briti in da za pol leta ne greš k frizerju, močno spremeni tvoj videz. Prav tako sem izgubil več kot 15 kilogramov in si nisem bil več podoben. Prhal sem se zgolj v civilizacijah, sicer sem poskušal ohraniti higieno v raznih jezerih, potokih in pod slapi.

Koliko medvedov ste srečali na poti? Ste se kdaj zares ustrašili, je bilo nevarno?

Srečal sem devet medvedov in vsakič sem se konkretno ustrašil. Črni medvedi tehtajo do 350 kilogramov, močno dvomim, da bi ob srečanju teh živali kdaj lahko drugače odreagiral. Najbolj pa sem se ustrašil, ko sem pred sabo zagledal od dva do tri mesece starega mladička, saj sem vedel, da mama ne more biti daleč stran. Bi pa lahko primerjal ta šok s podobnim srečanjem v istem mesecu, ko sem pred sabo, kakšnih 20 metrov stran, zagledal veliko mamo medvedko z mladičkoma, ki pa mi je namenila jezen pogled in nato hvala bogu nadaljevala svojo pot.

Koliko kač? Pajkov? Klopotača je šavsnila blizu vas, kajne?

Uf, kač sem na celotni pot srečal več sto. V najbolj vročih mesecih, juniju, juliju in avgustu sem jih srečeval tudi po štiri ali več, dolgih od 10 centimetrov pa do dobrih dveh metrov. Klopotač sem videl sedem, a prva je poskrbela, da me je ob srečanju vseh drugih preletel srh. Ko sem ob padcu pomotoma stopil na kačo, je usekala le 10 centimetrov mimo moje desne noge. Tudi pajkov je bilo ogromno, eden me je ugriznil v levo roko med spanjem.

Kolikokrat ste bili mokri, premraženi?

Nimam dovolj prstov, da bi lahko preštel, kolikokrat sem bil moker, saj so prišli tedni, ko je po nas deževalo tudi po štiri, pet dni brez prestanka. Premražen pa sem bil verjetno kakšna dva meseca, saj nisem pričakoval tako mrzlih noči, sploh v zadnjih dveh mesecih, septembra in oktobra.

Kolikokrat ste si rekli, kaj mi je bilo tega treba? Domov bi šel!

Osebni arhiv Luka Zevnik
Luka Zevnik

Glede na to, kaj vse sem doživel, bi pričakoval, da bom to rekel velikokrat, vendar me pot drugače od večine ni zlomila dovolj, da bi pobasal stvari in odšel domov. So prišli težki trenutki, ampak motivacija, da prehodim vso pot, je bila prevelika.

Enkrat ste se polulali po glavi. Posebno doživetje?

S tem se preveč ne bi hvalil, lahko pa potrdim, da se je to res zgodilo, ko je pihalo 160 kilometrom na uro in sem vztrajal, da bom vseeno namesto v vogalu zavetišča malo potrebo opravil zunaj. Popolnoma odsvetujem uriniranje na takšnem vetru, sploh, če je stavba okoli tebe v obliki črke L, kjer se ustvari vrtinec in se urin dvigne nad tebe.

Pol leta bili ste tudi dosti sami, v gozdu, v hribih, vsak dan toliko kilometrov hoje ... Če bi bili ves čas sami, bi se vam lahko tudi »odpeljalo«, se to komu tam zgodi? Vendar ste se znali ustaviti in se poveseliti, čeprav na račun zamude na poti.

Na teh dolgih potem se to zgodi vsakemu, saj so napori in kasneje tudi monotonost dejavniki, ki te hitro spravijo do tega, da doživiš živčni zlom. A ravno zaradi tega smo si velikokrat vzeli proste dni, da smo se vsaj malo odklopili od hoje in bolečine.

Koliko nohtov je šlo dol?

Jaz sem izgubil samo en noht, poznam pa ljudi, ki so na poti izgubili veliko več nohtov in so potem imeli problem pri hoji več tednov.

Kaj je bilo narobe z vašimi stopali?

Stopala so mi po prehojenih 3000 kilometrih tako zatekla, da so mi popokali čevlji, primoran sem bil kupiti dve številki večje čevlje, saj svoje številke nisem več mogel spraviti na nogo. Ker pa so mi bili ti čevlji spredaj precej preveliki, so me nadaljnjih 500 kilometrov obribali do krvi.

Štirinajst držav ste prehodili – se med sabo močno razlikujejo ali so si podobne?

Države, ki se držijo skupaj, so si zelo podobne, če pa primerjamo tiste ne čistem severu in na jugu, se pa zelo razlikujejo. Rekel bi, da je podobno kot pri nas v Evropi, bolj greš proti severu, bolj je vse strožje in več je pravil.

Kaj ste spoznali o sebi?

O sebi sem v pol leta spoznal ogromno. Najbolj to, da je človeško telo zmožno veliko več, kot si večina nas misli, če prisluhneš svojemu telesu, ti da jasno vedeti, kaj potrebuje, in če ga boš poslušal in mu to tudi dajal, boš lahko naredil oz. dosegel še tako neverjetne rezultate. Prav tako sem spoznal, da če si nečesa res želiš in si za to pripravljen naredit vse, ti bo to tudi uspelo.

Kaj ste spoznali o Ameriki, Američanih?

Amerika na splošno in tudi Američani sami so hočeš nočeš drugačni. Že zaradi politike, sistema in drugačnega načina življenja. Dobil sem občutek, da niso tako povezan narod kot smo mi tukaj, da si zaradi kriminala, drog in orožja ne zaupajo in živijo v strahu, hkrati pa se ti kar hitro odprejo in ti zaupajo stvari, o katerih mi ne govorimo na glas. Zato sem bil, čisto iskreno, v Ameriki velikokrat zelo zmeden.

Dva živčna zloma ste doživeli! Kako danes gledate nanju? Prvič ste brcali nahrbtnik, drugič ste metali plinsko bombo. Vam je potem odleglo?

Živčni zlom je del poti in doživi ga skoraj vsak. Ko se danes spomnim na moja dva živčna zloma, se smejem, kljub temu da mi v tisti minuti, kolikor sta trajala, ni bilo niti približno do smeha. Ampak še vedno mislim, da ko do tega pride, moraš dati to iz sebe, ker se vsi zavedamo, da se kopičenje jeze nikoli ne konča dobro.

Izgubili ste več kot 15 kilogramov, prijatelj in sopotnik Soleless kar 25, ti to vzame tudi kaj energije? Ste te kilograme dobili nazaj?

Zagotovo ni prijetno, ko zaradi takšnih naporov vsak mesec izgubljaš kilograme in ko ti proti koncu poti postajajo vse stvari prevelike. Že po treh mesecih sem si moral kupit pas, saj so mi pohodniške hlače padale dol, kot da sem si kupil za tri številke prevelike. Prav tako me nahrbtnik ni mogel več objeti čez boke, tako da sem vso težo nosil na ramah. Ni dobro. Vsak dan porabiš več kalorij, kot si jih s hrano sposoben spraviti vase, in ko prideš do točke, da na telesu nimaš več dovolj maščobe, začne telo porabljati mišice in kasneje še organe, kar lahko postane smrtno nevarno. Seveda se to pozna tudi pri energiji in povečanem apetitu. Jaz sem dobil teh 15 kg nazaj v približno treh do štirih mesecih.

Najbolj grozen dogodek.

Pri vseh teh zgodbah si res težko zberem najbolj grozen dogodek, ker jih je res bilo veliko. Sigurno je na samem vrhu dan, ko sem stopil na klopotačo, ko sem srečal medvedko z mladiči, udari strel nedaleč od mene, tudi srečanja z losom sredi noči ne bi smel izpustiti. Žal jih je res preveč, da bi izbral enega specifičnega.

Najlepši dogodek?

Eden najlepših dogodkov je bil v predzadnjem tednu, ko sva okrog enajstih zvečer naletela na dva pohodnika, ki sta prehodila to pot leta 2012 in naju povabila v njuno družbo. Ves večer sta nama okrog tabornega ognja pripravljala prav takšno visokokalorično hrano, ki sva jo potrebovala, saj sta bila pred leti v najini koži in sta dobro vedela, kaj najini telesi potrebujeta. Samo sedela sva na stolih in se pustila razvajati. Verjetno je bilo tudi kaj lepših trenutkov, a mi je ta najbolj ostal v spominu, saj sva bila takrat s prijateljem vidno izčrpana, vsak dan sva prehodila po 40 kilometrov ali še več.

Najbolj osupljiv razgled?

Osebni arhiv Luka Zevnik
Luka Zevnik

Najbolj osupljiv razgled sem doživel na koncu, hojo sem začel zgodaj zjutraj po dežju, plezal v močnem vetru, in ko sem se dotaknil table, ki je pomenila konec, je bilo nad mano svetlo modro nebo in pogled na dolino je bil neverjeten.

Mama vas je vseskozi podpirala tako na poti kot s svojo filozofijo, da uživajte, ker se boste v življenju spominjali tega, kako ste uživali, ne tega, kako ste trpeli. Kar posebna mama. Tega ne govorijo mnogi starši. Ravno nasprotno.

Ja, tega res ne reče vsaka mama, zato sem ji do neba hvaležen, da me je od prve sekunde, ko je slišala, da grem na to pot, začela podpirati, kljub temu da sem ji razlagal, da se lahko zgodi tudi najbolj hudo na tej poti.

Doma so vas pričakali vsi, ki so vas poti podpirali. Kako ste se počutili na takšnem toplem sprejemu?

To, da so me doma pričakali ljudje, ki so me skozi pot najbolj podpirali, pa me je do konca zlomilo, priznam, da je pritekla tudi kakšna solza sreče.

Zapravili ste ves denar, do zadnjega centa, brat vam je vmes prodal še vaš avto in posodil tisočaka.

Res je, zapravil sem vse, kar sem imel in še kakšnega tisočaka več, vendar mi ni žal niti enega samega centa. Bil sem že tako daleč, ko mi je zmanjkalo denarja, da sem moral poklicat brata, saj si nikoli ne bi oprostil, če mi to ne bi uspelo zaradi financ.

Po tem, ko ste po vseh preizkušnjah opravili tako zahtevno pot, greste zdaj včasih tudi doma spat kar v gozd, v visečo mrežo, da najdete svoj mir.

Na poti se precej navadiš na življenje brez obveznosti, prav tako pa zna biti tempo in življenje nasploh dandanes zelo psihično utrujajoče, a jaz se s spanjem v gozdu v svoji viseči mreži res spočijem od vsega in sem naslednji dan pripravljen na nove dosežke.

Niste šli na pot, da bi našli samega sebe, pravite v filmu, zakaj ste torej šli in kaj ste našli?

Ko sem prehodil svojo prvo pot Camino de Santiago, sem ugotovil, da s takšnim načinom potovanja dejansko največ odneseš. Spoznaš kulturo, ljudi, naravo … Sem pa tudi šel na to pot, da si spočijem od vsakodnevnega življenja. Služba, položnice, stres ... Tega tam ni. Vsak dan se zbudiš, vse, kar moraš narediti, pa je, da greš hodit in da preživiš v naravi. Hkrati sem želel doživet Ameriko, in to se mi je zdela idealna možnost, da ubijem dve muhi na en mah.

Pot te spremeni, če hočeš ali nočeš, poveste v filmu – kako vas je spremenila? Zdaj bolj cenite poln hladilnik, topla, suha oblačila? Tekočo toplo vodo?

Tako je. Pot te spremeni, če hočeš ali nočeš. Začneš cenit stvari, ki so ti bile prej samoumevne in na splošno začneš bolj ceniti tudi življenje. Tudi na tej poti sem dobil potrditev, da so še dobri ljudje, ki naredijo nekaj zate, ne da bi pričakovali kakšno vračilo.

Pravite, da je odločitev za Apalaško pot najboljša odločitev v vašem življenju. Pojasnite to, prosim.

Zagotovo je to bila ena najboljših odločitev v mojem življenju. Nazaj sem prišel boljši človek, boljša oseba, boljši fant. Pot me je tolikokrat spravila na rob, da sem začel na življenje gledati drugače. Že prej nisem bil materialist, zdaj sem pa še manj. Veliko več mi pomenijo lepi spomini in dobre zgodbe, kot pa na primer dober avto. Zato da z največjo lahkoto še enkrat vse to potrdim in dodam, da je bila ta pot naložb v samega sebe.

Zdaj greste na pacifiško pot – kaj bo drugače, je več vršacev, nekoliko je daljša, koliko časa si boste vzeli, več, kot ste si za apalaško?
Trinajsterga maja se odpravljam na pacifiško pešpot, ki pa je dolga 4265 kilometrov, od mehiške pa vse do kanadske meje. Vrhov je občutno manj, kar pomeni, da bo velik del poti položen, je pa res, da ko se začnejo gore, se bo vse to spremenilo skoraj že v alpinizem. Najvišja gora na poti je Mt. Whitney (4421 m) in več kot dva tedna hodiš na višini 3000 metrov skozi Sierro, kjer je tudi velika možnost, da zboliš za višinsko boleznijo. Prav tako se živali med zahodnim in vzhodnim delom Amerike razlikujejo, tako da obstaja možnost, da mi pot prečkata grizli ali pa puma. Glede na to, da zdaj že vem, kaj potrebuješ na teh poteh in da verjamem, da me bodo tudi noge veliko hitreje nesle kot prej, mislim, da bom to pot prehodil v malo več kot petih mesecih. Poti se zelo razlikujeta, zato že komaj čakam, da se naslednji ekstrem začne.

Računate, da boste tam tudi srečali sopotnika, boste zmogli sami? V čem je tokrat izziv?
To bomo še videli. To leto pričakujejo približno 4500 pohodnikov, tako da ne dvomim, da bom srečal koga tako norega, kot sem jaz. Tokrat je izziv, da mi jo uspe prehoditi, preden pritisne zima. Startal bom kar pozno, tako da na tej poti ne bo toliko prostih dni kot na prejšnji. Mi pa raven teren veliko bolj ustreza, tako da sem prepričan, da mi bo tudi ta pot uspela.

Kaj svetujete ljudem, ki bi radi šli na takšno pot, pa si ne upajo. Ne upajo pustiti službe, bojijo se nevarnosti, bojijo se iti sami …
Če vas pot pokliče, preprosto pojdite. Ne preveč razmišljati o posledicah glede službe in drugega, ampak samo naredite to, kar čutite, da je prav. Ostanite pozitivni, in vse se bo sestavilo tako, kot se mora. Na takih poteh boste spoznali ljudi, ki razmišljajo podobno kot vi in vam bodo z največjim veseljem pomagali. Tudi sam sem se pripravljen z vami usesti in vam povedati, kaj potrebujete, na kaj morate bit pazljivi, vas prepričati, da se splača.

Katere stvari v življenju so zares pomembne?
V življenju je najbolj pomembno, da slediš svojim sanjam in delaš to, kar zares čutiš ne glede na vse. In kar je zares najbolj pomembno, je to, da ko pridejo slabi dnevi, ostaneš pozitiven in verjameš v samega sebe do zadnje sekunde.

Kakšne modrosti ste spoznali na tej poti?
Modrosti, za kateri sem slišal na poti in si ju bom zapomnil do konca življenja, sta: pot ti ne da tega, kar hočeš, ampak to, kar potrebuješ, in pa včasih je manj več.