Ljubiteljem odlične kulinarike je dobro poznana že od njenih začetkov pred kakšnimi desetimi leti, ko je kot nekakšna zvezda repatica zasijala na ljubljanskem Gornjem trgu. Bila je nekaj posebnega in poleg drugih finih jedi ponujala nekaj povsem svežega: pice s počasi in dolgo fermentiranim testom. Tehnika, ki je pri nas še nikoli prej nismo povezovali s picami. In v 5–6 kg se je dalo prvič na naših tleh pojesti pico lahkotnega značaja, ki ne obleži želodcu in se lahko po njej polno storilni vrnemo v službo ali k drugim opravilom.
Sredozemska gostilnica 5–6 kg je dobila ime po idealni teži svoje glavne specialitete – mlečnih pujskov iz krušne peči, ki jih pripravljajo še danes, seveda po naročilu, največkrat za družbe kakšnih 6–8 jedcev. Glavni motor gostilnice, ki se je po spletu kar srečnih naključij pred dvema letoma preselila na Eipprovo ulico, tja, kjer je nekoč obratoval Trnovski zvon, je Barbara Repe. Za pečjo je sicer verjetno ne boste srečali, je pa zato v gostilnici prisotna skorajda neprestano.
Medtem ko ona skrbi, da so pice vselej najvišje kakovosti in da je njihova ponudba popestrena s tedenskimi specialkami, njen partner skrbi za kuhinjo. In ta je resna kot le kaj. Iz nje med drugim prihajajo najfinejše mesne specialitete, postrežene na najvišji ravni. Med drugim poleg odojkov in mlečnih kračic denimo panirani in ocvrti jagnječji čevapčiči, rižote, testenine, ragu divjega pujsa, sipin golaž, jagnjetino … Vse, kar pride na mizo, je paša za oči, ne le za tisto, kar jedcem opleta po ustih. Krasna so tudi dnevna kosila med tednom, v času našega obiska so bili na jedilniku vampi, pripravljeni in postreženi na malo bolj prefinjen način.
Lokal je opremljen v domačnem južnoitalijanskem slogu z domišljenimi detajli in številnimi starinami, izjemno čedni so tudi krožniki, skodelice … Pozna se, da so se opremljanja lotili ljudje, ki to počnejo s srcem. Glasba je – kakopak – skrbno izbrana. V času našega obiska so iz zvočnikov nevsiljivo žuborele prijetne uspešnice iz šestdesetih. A osredinimo se na pice. V 5–6 kg jih ponujajo 22 vrst, k čemur je treba prišteti še tedensko oziroma sezonsko ponudbo. To po svojem navdihu oblikuje šefinja Barbara, ki ima za te (in gotovo še katere druge) stvari res dobro žilico. Pokusili smo dve pici: večno kraljico margerito z bivoljo mocarelo in pico burratina z mocarelo, burratino, pečenimi češnjevimi paradižniki, pečenim pršutom, pistacijami in baziličnim pestom. Vrhunsko testo in prav takšne sestavine pač ne dajo slabega rezultata in pravilno zapečena ter ravno prav obložena pica nam je šla še kako v slast. Podobno vedo povedati sladokusci, ki tja redno zahajajo.
Kljub izjemni vinski karti z zvenečimi imeni (Frelih, Pasji rep, Gordia, Dolfo, Cigoj, Guerila, Gordia …) mirnih in penečih vin smo pico poplaknili s pivom. Mimogrede, tudi pivska karta je dolga skoraj kot italijanski škorenj, vključno s specialnim italijanskim pilsom z zanimivim tematskim imenom pizzapils iz pivovarne Crak iz Padove.
Čeprav pice v 5–6 kg spominjajo na napolitanske, Barbara Repe poudarja, da to niso. Prilagojene so domačemu okusu. A zato niso nič slabše, prej nasprotno. »Testo je podobno, počasi vzhaja kar 72 ur, nadeve pa si upamo izbirati nekoliko bolj drzno, kreativno, včasih damo na pico tudi kakšno 'neumnost'. Vsak teden imamo novo tedensko pico, ponudbo prilagajamo sezonsko. Držimo se svojih smernic, tako pri nas recimo ni tržaške omake in kečapa, gostje tega pri nas ne pogrešajo,« pripoveduje Barbara Repe, ki nabira ideje po vsem svetu. In ponašajo se denimo z mocarelo in podobnimi siri, ki jih po naročilu posebej za 5–6 kg prideluje sirarna v bližini Neaplja ter ekspresno hitro dostavi v Ljubljano. Prav tako iz okolice Neaplja prihaja večina sestavin oziroma nadevov, vključno z moko.
Gostilnica 5–6 kg je izjemno prijeten lokal, kamor zahajajo predvsem domači sladokusci, ki cenijo pretežno sredozemsko naravnane dobrote z ustrezno spremljavo. In če vprašate nas, bi v središču Ljubljane zelo težko našli boljšo pico v prijetnejšem lokalu.
Galerija
Poglej vse fotografije (16)
