Shranjevanje informacij

Z dobrim spominom je tudi učenje precej lažje

Mare Koren
21. 10. 2023, 21.09
Posodobljeno: 21. 10. 2023, 21.10
Deli članek:

Naši možgani so neverjetni. Poleg vseh funkcij, ki jih opravljajo, skrbijo tudi za to, da nam pomembne informacije ne uidejo iz glave.

Profimedia
/

V naših možganih se ločeno shranjuje vse, kar vidimo, slišimo, vohamo in čutimo. Za tvorjenje spomina je zato odgovornih več delov oziroma območij možganov, med katerimi so najpomembnejši hipokampus, amigdala in možganska skorja. Če nas neka stvar pritegne, si jo bomo (lažje) zapomnili. Stvari, ki nas ne pritegnejo, pa zaznamo le bežno in si jih dolgoročno ne zapomnimo. Ko torej nekaj pritegne našo pozornost, naši možgani informacijo najprej sprejmejo. Hipokampus nato pošlje signal, da se informacija shrani v dolgoročni spomin, možgani pa to informacijo takoj ocenijo in ovrednotijo glede na njeno pomembnost. Če so bila pri določeni stvari, dogodku ali informaciji prisotna močna čustva, se nam bo to še močneje vtisnilo v spomin. Ko se želimo spomniti shranjenega dogodka ali informacije, pa se vklopi isti vzorec nevronskih povezav kot v času shranjevanja. Naši možgani so ustvarjeni tako, da avtomatično razvrščajo informacije na pomembne in manj pomembne. Pomembnejše si zato zapomnimo hitreje in jih pozneje tudi lahko prikličemo v spomin, medtem ko nam tiste manj pomembne hitro uidejo iz glave. Temu rečemo selektivni spomin, omogoča pa nam, da si zapomnimo le (za nas) pomembne informacije, drugo pa pozabimo.

Učenje

Poleg vseživljenjskega učenja, torej učenja skozi življenjske izkušnje in spoznanja, pri pojmu učenje seveda ne moremo mimo šolskega učenja. Če je snov šolarju nezanimiva, si jo bo težje zapomnil. In nasprotno, če ga neka tema zanima in bi o njej rad izvedel več, si jo bo zapomnil hitreje, saj si bo prizadeval spraviti podatke iz kratkoročnega v dolgoročni spomin bodisi s ponavljanjem bodisi z vizualizacijo in asociacijami. Učenje poteka v štirih fazah. Če smo se prostovoljno usedli pred knjigo, v prvi fazi občutimo navdušenje nad novim in nepoznanim, spremljata pa nas volja in motivacija, da bomo snov usvojili. V drugi fazi motivacija in volja pojenjata in učenje nam ni več v takšno veselje kot na začetku. Soočamo se celo z dvomi in strahom, da se snovi ne bomo nikoli naučili. V tej fazi je zato najpomembnejša vztrajnost. Ko bomo prebrodili to, bomo lažje nadaljevali proces učenja. Tretja faza je faza prvih uspehov, ko spoznamo, da je vse mogoče in da nam bo, če bomo vztrajali naprej, zagotovo uspelo. Zadnja, četrta faza pa je faza znanja. Snov smo že usvojili in smo jo tudi sposobni obnoviti, naučeno pa se nam je vtisnilo v spomin.

Učimo se s ponavljanjem

Informacije običajno pozabimo le nekaj trenutkov za tem, ko smo jih prejeli, zato je ključnega pomena ponavljanje. Raziskave namreč kažejo, da ljudje že 20 minut po učenju pozabimo več kot 40 odstotkov naučenega. In dlje ko odlašamo s ponavljanjem, več snovi bomo pozabili. Snov torej ponavljajte – bodisi jo ponovno preberite, o njej govorite in razmišljajte –, da se vam uskladišči v spominu. Pomagajo pa seveda tudi vizualizacija in asociacije. Strokovnjaki še svetujejo, da snov po vsakem učenju obnovite v petih do desetih minutah s pomočjo ključnih informacij. Najbolje se je ponavljanja lotiti pol ure po učenju, nato takoj naslednji dan in potem še čez teden dni. Seveda pa si nikar ne pozabite vzeti odmora, saj naj bi počitek prav tako krepil spomin. Vsako uro zato privoščite možganom od pet do deset minut oddiha.