Zanimivosti

OMAN: Sončna država, ki še ni postala turistična meka

ANDREJA COMINO / revija Bodi zdrava
1. 6. 2023, 17.00
Deli članek:

Ko si sredi ali po koncu zime zaželiš toplih krajev, je Oman izvrstna odločitev. Prekrasna, varna in sončna država, ki na srečo (še) ni postala turistična meka, navdušuje s prijaznimi ljudmi, slikovito pokrajino in vsaj v glavnem mestu Muškatu gradbenim čudežem.

Osebni arhiv
Oman

Veliko sem slišala o deželi na jugovzhodni obali Arabskega polotoka, kjer se, za­­hvaljujoč nafti, razvoj dogaja z velikansko hitrostjo. Všeč pa mi je bila tudi tradicionalna pijača karak, močan in sladek čaj z začimbami in mlekom, ki zlahka nadomesti našo kavo.

Starodavna prestolnica Nizva

Polna vtisov iz puščave (naj namignem, da še malo ni preprosto voziti avto 4 x 4, saj mu je treba spustiti gume in ves čas pritiskati na plin, da se ne pogrezne (no, tudi to se je zgodilo), sem se odpravila proti starodavni prestolnici Nizvi. Lani je bilo to mesto pod Unescovo zaščito razglašeno za najbolj kulturno mesto v arabskem svetu. S svojo starodavno trdnjavo in gradom, skrbno obnovljenim in spremenjenim v muzej se trudijo ohranjati zgodovino. Popeljejo te v čase, ko so Omanci dobro obvladovali ta del sveta. Njihov prednik sultan je bil slavni zdravnik, morjeplovec, ki je napisal več kot 40 knjig, iznašel magnetno iglo za kompas, imajo pa še veliko drugih znamenitosti. Pokazali so tudi, kako so se pred stoletji pred zavojevalci branili tako, da so jih polivali z vrelim datljevim sirupom, skozi skrivni prehod pa je tedanji sultan dobival hrano in šel med ljudstvo, da je dobil občutek, kaj se v resnici dogaja med njegovimi podaniki.

Osebni arhiv
Oman

Z džipom na Triglav

Nato pa se je že mudilo v hribe. Vendar se mi še sanjalo ni, kaj to pomeni, niti, kako s pogonom 4 x 4 voziti po ozkih makadamskih kolovozih visoko nad morjem. Pot je vodila ob kanjonu, ki se na najvišjem mestu v dolino navpično spušča kar tisoč metrov, proti vrhovom. Na prvi pogled so videti kot naši hribi. Nekateri bolj ozki, koničasti, drugi malo prirezani štrlijo visoko v zrak. Njihov najvišji hrib je visok 3.009 metrov. In na vrh se pride z avtom! To je više, kot da bi šel na Triglav z avtom. Osupljivo je, da so tako visoko zgradili ceste, če bi te ozke makadamske poti lahko tako imenovali. Močno me je bilo strah, saj ob vsaki nepravilni potezi zlahka zgrmiš skoraj tisoč metrov v globino. Zato sem se z vsakim kilometrom bolj bala. Pošteno so se mi tresle hlače ob sami misli, da se bo treba po tej poti tudi vrniti. Po dolgih in ovinkastih poteh, ko se je cesta preprosto prelomila in nisi videl konice avtomobila in na cesto, se pelješ mimo različnih vasi. Kdo bi si mislil, da na 2.800 metrih živijo ljudje. In da otroke z džipi vozijo v šolo. Kamorkoli si se ozrl, povsod je bil prekrasen pogled na veličastne gore. Kako majhen si se ob tem počutil. In kako majhne so se zdele sicer običajne težave, ki ves čas meljejo po glavi. V tem trenutku je bila najhujša, kako se varno spustiti v dolino. Nasmejiš pa se ob zabavnih pripetljajih – kozah, ki čisto brezskrbno prečkajo cesto (ko sem povprašale domačine, čigave so, so povedali, da se točno ve, čigava je katera, da so naučene, da se čez dan pasejo po bodikastem grmovju, zvečer pa se vrnejo domov).

Naslednji dan me je spet čakala pot v gore. Tokrat je šlo bolj pogumno in samozavestno, saj sem bila potolažena, da slabše, bolj napeto in nevarno kot dan prej ne more biti. Bila sem precej na trnih, ko sem znova lezla v več kot dva tisoč metrov visoko gorovje. A tokrat me je ob vstopu v gorovje najprej pričakala policijska točka, ki je preverjala avtomobile. Obvezno so morali imeti pogon 4 x 4 (pa ne zaradi zahtevnosti terena, temveč zato, da vključiš pogon na vsa štiri kolesa in tako razbremeniš zavore). Navzgor in navzdol si lahko peljal med 35 in 40 kilometri na uro, ob cesti pa je bilo brez števila odstavnih pasov za avtomobile ali tovornjake, ki so se jim pokvarile zavore in so se lahko zasilno ustavili. Na največjih ovinkih pa je bila še kopica velikih steklenic vode za morebitno hlajenje pregretih zavor. V Zeleno gorovje sem se odpravila zaradi prekrasnega pogleda na terase, vklesane v steno, na njih pa gojijo vrtnice, iz katerih izdelujejo zelo cenjeno rožno vodo, zelenjavo ... Štiri vasi so zapuščene, saj so si ljudje izbrali bolj lagodno in manj naporno življenje v mestih. Vasice počasi obnavljajo v turistične namene ‒ etnografski muzej na prostem, redke hiše pa naseljujejo predvsem Pakistanci. Aja, kaj veliko nisem hodila, saj tu ni označenih planinskih poti, kaj šele varovanih in vrisanih v zemljevide. Imajo pa zagotovo velikanski potencial. Najbolj nenavadno je, da se na takih višinah, ki se nam zdijo nepredstavljive, vozijo z avtomobili. Imaš občutek, kot da si v Himalaji. In zaradi avtomobilov tudi višine ne jemlješ s takšnim spoštovanjem, kot bi temu pritikalo.

Po dolgem in počez po širni deželi

Po dneh v hribih sem si zaželela morja. Podala sem se na 500 kilometrov dolgo pot proti jugu. Spet zelo lepo urejene ceste, veliko jih je osvetljenih in znova pravi poklon gradbenikom, da so sredi ničesar v hudi vročini zgradili moderne ceste in ob njih potegnili elektriko. Na poti je treba biti ves čas pozoren na koze in kamele, ki se sicer mirno pasejo, a jim velikokrat šine v glavo nenadno prečkanje ceste. Po poti kar nekajkrat opaziš krasne plaže, poleg katerih so nekakšni kotički za oddih – hišice, kjer se domačini ob petkih in sobotah, ko je njihov konec tedna, radi zadržujejo, družijo, kuhajo in gledajo na valove, ki se silno zaganjajo v mivko. Če se pelješ še malo severneje, pa je sicer zaščiteno območje Turtle beach resort – dve plaži, na katerih želve ležejo svoja jajca in na katerih se je dovoljeno zadrževati od zore do mraka, ne pa prenočevati, taboriti, kuriti ognja, puščati smeti. Želv na teh dveh plažah nisem videla, je pa bilo lepo videti številne ostanke lupin želvjih jajc, ki so pričali, da so se iz njih izvalile male želvice. Plaža v tem resortu je bila nedvomno najlepša na našem potepanju: zasebna, brez plastike in radovednih domačinov. Na njej sem na prijetno toplem pesku in v morju preživela enega najlepših dni na plaži, ko si si samo želel ŠEEEEE. Tu ni bilo radovednih in neposrednih domačinov, ki bi se želeli pogovarjati s teboj. Seveda so med prvimi vprašanji, ali si poročen in kako te je mož pustil samo na pot. To jim je nepredstavljivo. Mene so zanimale druge stvari, predvsem o življenju v Omanu, koliko stanejo hiše, avtomobili, kakšno je življenje sploh. Izvedela sem, da so avtomobili ravno tako poceni kot bencin, ki stane borih 56 centov. Zato ni čudno, da je na cestah tako veliko terenskih vozil. Toyota landcruiser, ki pri nas velja za luksuzno terensko vozilo, tam stane okoli 35 tisoč evrov, hišo pa dobiš za okoli 70 tisoč evrov, odvisno od velikosti. V Muškatu so malo dražje, vendar tam tudi ni toliko sanjskih plaž kot proti Želvjem resortu. V eni najlepših, plaži Jiti, že Donald Trump gradi svoj resort. Na poti proti Muškatu sem videla kar nekaj takih resortov z luksuznimi hišami, te se zlahka kosajo z našimi najlepšimi in najdražjimi vilami. Povsod okoli njih je skrbno urejena okolica – posajene bugenvilije, surfinije, oleandri in druge pisano cvetoče rastline, skrbno obrezano grmovje, vse je možno zaradi namakanja, sicer bi bili takšni kot pokrajina v okolici – golo kamenje s pogledom na prekrasno modro morje. In kar prehitro sem prispela v Muškat, šla še na slastne falafle in osvežujoči magov sok z meto, dopust pa je prehitro minil. Poslovila sem se z obljubo, da se v to krasno deželo zagotovo še vrnem.

Še več lepotnih, modnih, zdravstvenih in prehranskih nasvetov najdete v priljubljeni ženski reviji BZ (Bodi zdrava), ki jo lahko kupite tudi v prodajalnah dm po vsej Sloveniji.