Na letošnji dirki po Franciji smo z grozo gledali, kako je Primožu Rogliču na pot prišla bala sena – no, seveda ni prišla sama, stala je ob cesti, a jo je zadel eden od spremljevalnih motoristov, da se je raztresla po vozišču in pometla z nekaj kolesarji. Med njimi je bil tudi naš Roglič, ki je grdo padel in si izpahnil ramo. To je sicer naravnal kar sam, zajahal novo kolo in nadaljeval tekmo, a je bil zaostanek prevelik, bolečine pa prehude, zato se je kasneje odločil odstopiti. To pa ni edina bizarna nesreča, ki je naše športnike stala vrhunskih uvrstitev.
Medalja z zlomljenimi rebri
Spomnimo se samo Petre Majdič, s kakšno dramo je osvojila kolajno na olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010. Pri ogrevalnem krogu pred kvalifikacijami je s poledenele proge zdrsnila v tri metre globok jarek, ki ni bil ustrezno zaščiten. Kljub bolečinam je nato s pomočjo tablet odsmučala kvalifikacije, nato še tekmo (po kateri se je zgrudila ter izgubila zavest) in si prigarala bronasto kolajno – na podelitev so jo pripeljali z rešilcem in praktično odnesli na zmagovalne stopničke. Kasneje so ugotovili, da ima pet zlomljenih reber, eno ji je predrlo pljuča. »Dosegla sem le bronasto medaljo, a je zame zlata in posuta z diamanti,« je dejala.
Zatajilo padalo
Tragična je zgodba najboljše slovenske padalke vseh časov, Irene Avbelj, ki je na svetovnih prvenstvih je skupno osvojila dvajset zlatih, deset srebrnih in tri bronaste kolajne. Leta 2011 pa se je na evropskem prvenstvu v Kikindi zgodila huda nesreča: zatajilo ji je padalo in s hitrostjo 60 kilometrov na ureo je zgrmela na tla, ob čemer se je hudo poškodovala. Prestala je kar osemnajst operacij na levi nogi, desnem kolenu in hrbtu, pojavila se je še infekcija, zaradi katere so razmišljali celo o amputaciji. Zaradi posledic poškodb, ki jih bo čutila do konca življenja, je končala kariero in se invalidsko upokojila.
Po rekonstrukciji kolena do zlata
Veliko smolo je imela tudi naša smučarka skakalka Urša Bogataj, ki je v Planici na tekmi slovenskega pokala leta 2019 po najdaljšem skoku dneva (98,5 metrov) padla pri doskoku in se hudo poškodovala. Strgala si je prednjo križno vez desnega kolena in utrpela več udarcev v kost, zato je morala na operacijo, med katero so ji naredili rekonstrukcijo sprednje križne vezi in obeh meniskusov. Med dolgotrajno rehabilitacijo (šele po sedmih mesecih je lahko prvič spet nataknila smuči) je že razmišljala o koncu kariere, a ob pomoči psihologa je le vztrajala dalje – in letos v Pekingu Sloveniji prinesla olimpijsko zlato.
Zaradi brce skoraj oslepel
Nogometaš Enes Handanagić je zaradi hude brce v glavo na tekmi Olimpija-Liverpool na ljubljanskem stadionu leta 2003 skoraj ostal brez očesa. Ko se je z glavo pognal proti žogi, je na njegovo nesrečo žogo želel z nogo prestreči tudi branilec Liverpoola Sami Hyypia, ob čemer ga je s kopačko močno brcnil v obraz, mu zlomil ličnico in hudo poškodoval oko. Zdravniki so se bali, da bo Enes na levo oko oslepel, a so mu z zahtevno operacijo, ki je trajala kar dve uri pol, vendarle rešili vid. »Poškodba je bila resna, saj sem imel poškodovano oko in zenico ter zlomljeno ličnico. Potrebne so bile tri operacije, da so se stvari postavile na svoje mesto. Proti koncu tiste sezone sem potem že lahko igral,« se je za Ekipo24 spominjal trdoživi Enes, ki je kasneje z Gorico in Koprom slavil naslova državnega prvaka.
Trinajst vijakov v gležnju
Zelo hudo jo je na nogometni tekmi skupil tudi Ermin Šiljak leta 1998, ki ga je po le nekaj minutah tekme proti Grkom pokosil Vassilios Borbokis. Tako mu je poškodoval gleženj, da štiri mesece ni smel stopiti na nogo, na nogometno igrišče pa se je vrnil šele po devetnajstih mesecih. »Imel sem trikratni zlom gležnja, vse vezi so bile potrgane, na koncu pa sem imel v gležnju kar trinajst vijakov. Zdravniki mi na začetku raje niso nič omenjali, da mi ne bi zbili volje. Mislili so, da ne bom mogel več normalno teči, kaj šele igrati ... Ko sem se vrnil, so bili vsi po vrsti začudeni,« je kasneje povedal za Sportal.
