o epidemiji

Mirela Čorić, mama in policistka z medaljo za hrabrost

Katja Božič / Revija Zarja Jana
14. 2. 2021, 20.30
Deli članek:

Kar nekaj stvari se je zgodilo v življenju pogumne policistke Mirele Čorić, odkar smo se pred dvema letoma zadnjič pogovarjali z njo.

Foto: Šimen Zupančič
Mirela Čorić, naša nekdanja Ženska leta, je že dve leti na drugem delovnem mestu.

Ne samo da je začela študirati na fakulteti za varnostne vede in jo je študij tako pritegnil, da že razmišlja o magisteriju, temveč je tudi zamenjala delovno mesto. Še vedno je policistka, da ne bo pomote, a ne nosi več uniforme. Ker si je vedno želela delati z mladimi, se je pred dvema letoma razveselila dela na oddelku ljubljanske kriminalistične policije (PU Ljubljana), kjer mlade ozavešča o posledicah jemanja prepovedanih substanc, kriminala in nasilja. Polaga jim na srce, da se predvsem sami odločajo, po kateri poti bodo šli. Njenega novega dela pa so se zagotovo še najbolj razveselili njeni trije otroci, ki jih ni več strah, ali se bo mamica vrnila domov.

Zmotili smo jo na usposabljanju v Gotenici, ko je bila še pod vtisom nenavadnega, nevarnega, a kljub temu lepega dogodka, ki jo je presenetil zjutraj. Tik pred prihodom na cilj ji je namreč prekrižal pot ogromen medved. »Prizor je bil fascinanten. Čeprav sem bila v avtu, mi ni bilo prav prijetno, saj nisem vedela, kaj bo žival storila. Presenečeno sva se gledala, nato pa se je medved umaknil pod cestno ograjo, jaz pa sem počasi odpeljala naprej. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da se bo dan začel s takim srečanjem.« Precej adrenalinsko, a hkrati lepo doživetje. Pozneje so ji povedali, da se naokoli potika medvedka z mladičkom, zato je bila potem vse dni previdnejša. »Čutila sem neverjetno strahospoštovanje do te živali, ne nazadnje je to njeno okolje, v katerem sem jaz vsiljivec.« 

Najbolj so veseli otroci

Izkušnja, ki požene kri po žilah, a seveda povsem drugačna od mnogih, ki so se nabrale v sedemnajstih letih njenega dela policistke na terenu. Kot rada pove, jo je policijska uniforma privlačila že kot deklico, vedela je, kam jo bo peljala poklicna pot. Čutila je, da je njeno poslanstvo pomagati ljudem in preprečevati kriminal. Med drugim je prejela medaljo za hrabrost, ker je sama prijela moška, ki sta v Ljubljani oropala zlatarno, pa medaljo za požrtvovalnost, ker je pred hujšim rešila starejšo sosedo, ki je pozno zvečer poklicala na pomoč. Veliko je delala z brezdomci, enega od njih odvrnila od samomora in bila nekaj let pozneje priča na njegovi poroki ... Njenih srčnih in požrtvovalnih dejanj je še veliko. Policisti so marsikdaj izpostavljeni nevarnosti, koliko pa je bilo njo strah v kočljivih trenutkih? Pa pravi, da je doživela in preživela vse. »Tudi ženske smo pogumne, življenje te táko naredi. Ker sem v življenju marsikaj doživela, me ni bilo nikoli strah. Težko je bilo, ko mi je starejši otrok večkrat dejal, naj se zvečer živa in zdrava vrnem domov.« Zato je zadovoljna, da je zamenjala delovno mesto, in tega so še najbolj veseli otroci. Pomirjeni so in srečni, pravi.

Ponosna na svoje korenine

Njeno delo je predvsem preventivno, svetovalno, odzove se na povabila šol, kjer imajo težave z nasilnimi dejanji ali ocenijo, da je treba mlade ozaveščati. Začeti je treba že v vrtcih, je prepričana. »Po statistiki naj bi bil en otrok na razred izpostavljen nasilju, kar se mi zdi zelo veliko.« Lahko je to fizično, psihično nasilje, izločanje iz družbe ... »Učitelje opozarjamo, da morajo imeti otroci vedno nekoga, na katerega se v stiski lahko obrnejo in mu zaupajo.« Tudi sama je namreč v otroštvu občutila, kako je, če se vrstniki do tebe vedejo grdo. »Imam bosanske korenine, poleg tega pa so mislili, da smo revni, kar ni bilo res. In hitro se me je prijel naziv Bosanka. K sreči sem imela doma ljubeče starše, ki so mi nudili vso podporo. Razložili so mi, da so otroci različno vzgojeni, mogoče imajo doma težave, pa svojo nemoč in jezo izražajo tako, da prizadenejo druge. Prepričali so me, da to ni žaljivka in da naj bom ponosna na svoje poreklo.« V okolju, kjer je živela, je veliko njenih vrstnikov zašlo na kriva pota, kar nekaj se jih je znašlo za zapahi ali postalo odvisnih od drog. Ona pa se je odločila drugače in dokazala, kaj lahko dosežeš s poštenim in pridnim delom. »Moj oče je vedno rekel, da je veliko bolje mirno spati, kot se nenehno bati. Če živiš v okolici, kjer je več kriminala, ni nujno, da greš tudi ti po tej poti. Jaz sem šla svojo pot, vanjo sem verjela. Je pa dobro imeti pomoč, nekoga, na katerega se lahko zaneseš. Kriminal je vedno bil in stoodstotne varnosti ni, lahko pa glede tega veliko storimo sami. Starši imamo veliko odgovornost do svojih otrok, z njimi se je treba pogovarjati. Večina mladostnikov mi pove, da so skrenili v stiski, zaradi grde ločitve staršev, nenehnih prepirov v družini, nasilja ...«

Pogovor, pogovor

Vsak starš si za svojega otroka želi le najboljše in vsak se malo boji, da ne bi zašel na stranska pota. Zato se tudi Mirela veliko pogovarja s svojimi tremi fanti. »Pri petnajstletniku vidim, da pogovor res pomaga. Pridobiti si moramo njihovo zaupanje. Pomembno je, da jih spremljamo skozi odraščanje, jim damo vedeti, da čutimo, kar čutijo oni, da smo tam zanje in da se počutijo varni povedati, kaj jih teži, pri čemer pa je pomembno, da ne silimo vanje. Za zdaj se to dobro obnese tudi z mlajšima dvema. Starejšemu sem že večkrat razložila, kakšne so posledice uživanja drog, tudi kakšna je pri tem lahko njegova kazenska odgovornost, prav je, da se tega zaveda! Vsak mora svojega otroka dobro poznati in spremljati spremembe v njegovem vedenju, ki pokažejo, da je v stiski. Seveda pa ne moremo nikoli vedeti, ali delamo prav, to bomo videli, ko otrok odraste. Ni namreč vse v vzgoji, pomembno je tudi socialno okolje, v katerem otrok odrašča, in to, kakšno družbo ima.«

Epidemija jih je povezala

Ponosna je, da je s sinovi uspela zgraditi dober odnos. »Se pa pojavijo tudi krize. V tej koronakrizi smo se večkrat sporekli. Vsi čutimo stisko, ker ne moremo živeti kot prej. Otroci pogrešajo šolo, prijatelje, predvsem pa svoje treninge. Šport je namreč pomemben del njihovega življenja. Težko kaj nadomesti, recimo, tekmo nogometa. Pridejo trenutki, ko mi je hudo, ko vidim, da se jih polašča nekakšna tesnoba zaradi vsega tega. Ampak to je treba zdržati, nihče od nas nima čarobne paličice, s katero bi vse skupaj popravil. Upam samo, da se bodo otroci lahko čim prej začeli vračati k svojim obveznostim.« Pri tem poudarja, da se že ves čas pridno držijo ukrepov, predvsem ker sta starejša otroka astmatika. Kljub temu jim ni bilo prizaneseno. Konec novembra je namreč Mirela zbolela za covidom in ostala doma dobre štiri tedne. Imela je vse tipične simptome in močne glavobole, tako da je 14 dni predvsem počivala, ni ji prijalo niti jesti niti piti. Deset dni je preživela v svoji spalnici, ločena od otrok, starejši sin ji je pred vrata nosil pijačo in tisto nekaj malega, kar je zmogla pojesti. Ko je bila najbolj na tleh, se je spomnila svojih otrok in ji je bilo takoj laže, pravi. K sreči se ni nobeden od njih nalezel. »Nas je pa ta čas bolj povezal. Več se posvečamo drug drugemu. Čeprav sem že prej verjela, da smo si blizu, sem videla, da smo lahko še bolj povezani.«

Več nasilja v družinah

Je pa res, da je tudi sama kdaj žalostna, ker svojim otrokom ne more omogočiti svobodnega gibanja. »Nimam moči, da bi lahko karkoli spremenila, se pa policisti še toliko bolj trudimo tudi v zasebnem življenju spoštovati ukrepe. Trenutno je naše delo bolj naporno, saj je vsem ljudem v tej situaciji težko. Z raznimi objavami v medijih in na družbenih omrežjih smo policisti v očeh javnosti izgubili nekaj zaupanja, vendar pa verjamem, da se vsi trudimo biti človeški in razumeti okolico. Ljudem se trudimo svetovati, da se znajdejo v množici informacij glede ukrepov, ki jih je trenutno veliko, zato jih večinoma samo opozarjamo na njihovo upoštevanje. Je pa vse odvisno od situacije. Če ugotovimo, da ljudje namenoma hudo kršijo ukrepe in jih tudi po našem opozorilu ne upoštevajo, seveda sledi kazen.«

V službi pogosto posluša o nasilju v slovenskih družinah. Po statistiki naj bi ga bilo do 24. 12. 2020 za 11,1 odstotka več kot v lanskem obdobju. »Verjamem, da ima v tem času vsak kdaj občutek, da vsega tega ne bo zdržal. Vendar se moramo naučiti umiriti. Vsak lahko najde svoj način.« Sama se zelo umiri v naravi. »Kadar čutim, da v meni narašča napetost, otroke opozorim, da sem slabe volje, da potrebujem mir in sprehod. Razumejo me, ker tudi jaz njim dopustim, da izrazijo svoje občutke. Tudi otrok mora izraziti jezo na zdrav način.«

Tudi to se bo končalo

»Ko bodo sprostili ukrepe, upam, da ljudje ne bodo pozabili, kako je bilo vse te mesece. Sama bom toliko bolj cenila druženja ob kavici s prijatelji, obiske družine, predvsem pa bo prekrasno sesti v avto in se odpeljati v Koper ter nadihati svežega zraka ali se naužiti snega na Veliki planini. Vsekakor bom bolj cenila svobodo gibanja, ne bo se mi zdela več tako samoumevna. Predvsem pa se mi zdi pomembno verjeti, da bo čas prinesel svoje in da bo tudi tega obdobja enkrat konec.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Nova številka revija Zarja Jana