STRAH NI NIČ STRAŠNEGA

»Mami, v moji sobi pa stanuje tudi bavbav!«

T.D.
2. 5. 2019, 15.00
Deli članek:

Strah je povsem naravno in za preživetje nujno potrebno čustvo, ki ga doživljamo prav vsi. S strahovi se prvič srečamo že v najzgodnejšem obdobju.

Profimedia
Pri premagovanju strahcev pomagajo pravljice in pogumni junaki, s katerimi se otroci hitro poistovetijo.

Otroci strahove dojemajo in doživljajo drugače, predvsem pa intenzivneje kot odrasli. Strahovi so sicer povsem normalen razvojni pojav, ki sčasoma izgine. Kadar prerastejo v fobije ali izvirajo iz travmatičnih izkušenj, pa vplivajo na kakovost otrokovega življenja. Kako se torej spoprijeti z otrokovimi strahovi?

Otrokov svet je poln strahov

Otroci se bojijo različnih stvari, kar je odvisno predvsem od njihove starosti. Novorojenčki in dojenčki do šestih mesecev starosti se ustrašijo hrupa, padanja in tresenja, na vse to pa se odzovejo s tresenjem in/ali jokom. Malčki do drugega leta se pogosto bojijo neznancev, nekaterih oseb in predmetov, glasnih zvokov ali hrupa, živali, teme, ločitve od staršev. Predšolski otroci tožijo, da jih je strah nekaterih imaginarnih podob, kot so čarovnice, duhovi, pošasti, pa tudi teme, hrupa, grmenja, strel ter celo naravnih nesreč in telesnih poškodb. Prav zaradi vsega naštetega se pogosto bojijo spati in biti sami. Šolarji imajo po navadi že bolj realne strahove, kot so naravne nesreče, telesne poškodbe ter strah pred smrtjo.    

Kako realni so otrokovi strahovi?

Otrokov strah lahko izvira iz različnih dejavnikov. Otrok se lahko boji nečesa ali nekoga, ki obstaja zgolj v njegovi domišljiji (ali v pravljici). Njegov strah lahko izhaja tudi iz travmatične izkušnje (na primer otroka ugrizne pes in tako se boji vseh psov). Lahko se boji česa ali koga zgolj zato, ker se tega boji njegov sorojenec ali prijatelj. Lahko pa celo začuti strahove svojih staršev in jih nato izraža na svoj način (na primer z nespečnostjo).

Bodite potrpežljivi in razumevajoči

Prvo pravilo je, da otrokovih strahov ne ignorirate, temveč se z otrokom pogovorite in ga poskušate razumeti. Obenem tudi ni pametno, da njegovim strahovom namenjate pretirano pozornost, saj mu boste tako nehote dali občutek, da je njegov strah upravičen. Poskušajte otroku razložiti njegove strahove. Če se na primer boji čarovnic, mu razložite, da te obstajajo le v pravljicah, zato mu v nobenem primeru ne morejo škodovati. Ponudite mu njegovo najljubšo igračko, ki naj jo stisne k sebi. Tako bo imel večji občutek varnosti. Če se otrok boji teme, mu prižgite nočno lučko ali pa mu pustite vrata sobe odprta ali vsaj priprta, da se bo počutil bolj varnega. Pomagajo tudi pravljice in pogumni junaki, s katerimi se otroci hitro poistovetijo. Otroku dajte vedeti, da ste ob njem, če vas potrebuje. V nekaterih primerih se je dobro s strahom preprosto soočiti. Na primer če se otrok boji psov, se skupaj z njim počasi približajte psičku (seveda znanemu psu, za katerega veste, da je miroljuben in prijazen) in spodbujajte otroka, naj ga nežno poboža. Pridobite otrokovo zaupanje. Če se denimo boji ločiti od vas oziroma se boji, da bi ga pustili v vrtcu, mu najprej zagotovite, da boste prišli ponj (ali mu povejte, kdo ga bo prišel iskat v vrtec). Dogovora se nato tudi držite. Predvsem pa nikoli ne obljubljajte nečesa, česar ne morete izpolniti, otroci tega namreč ne bodo nikoli pozabili. Če nič od naštetega ne pomaga, pustite času čas, da strahovi minejo sami od sebe. Če se to ne zgodi, pa razmislite o tem, da bi poiskali pomoč strokovnjaka.