Manj otrok, več dela
Učiti tri razrede hkrati zahteva veliko koncentracije in potrpežljivosti. »Kako naj samo petemu razredu pokažem zanimivosti o vulkanih, posnetke, kamenine, ki jih tipamo, ko pa nas tudi preostala dva razreda z velikimi ušesi in očmi spremljata.« Veliko je prilagajanja in ogromno dodatnega domačega dela. Zbranost je pomembna, saj mora v trenutku iz poštevanke preskočiti na pretvarjanje kilogramov v miligrame in potem še v isti sapi preveriti, ali so petošolci pravilno izračunali besedilno nalogo do milijona. Pravi, da najbolj uživa, ko lahko obravnava isto učno temo v vseh treh razredih, kar pa je redko: »Učni načrti, še zlasti pri naravoslovju in spoznavanju okolja, se precej razlikujejo. Tako me vsak dan čaka trojno pripravljanje. Pet ur pouka v trojni kombinaciji pomeni 15 različnih priprav.«
Otroke rada pelje v naravo, saj je povsem drugače spoznavati drevo tako, da se ga dotakneš, pogledaš liste, se spomniš, kaj pomeni v ljudskem izročilu, kaj lahko nastane iz njega... Vedno znova išče izvirne načine, kako popestriti učenje. »Rada posegam po tehnikah, ki jih ni v učbenikih. Npr. kako izdelati animirani film, kako poskrbeti za svoje notranje ravnovesje, kako uravnavati svoja čustva, kako fotografirati, zakaj je tako pomembno, da smo hvaležni za to, kar imamo.« Če se vzdušje v razredu spremeni in v zraku začuti napetost, pa začne s katero od sprostilnih vaj ali pogovorom o temi, ki se šole ne tiče; to jih razbremeni in poveže. Klaudija rada poudari prednosti podružnične šole in je hvaležna, da pri delu lahko tako zelo uživa, hkrati pa razveseljuje vse okoli sebe.
Čudovite zgodbe
Idilična vas Vrh nad Laškim ima okoli 140 prebivalcev, v podružnični šoli, kjer poteka pouk do petega razreda, pa je letos 15 učencev. Poleg Klaudije uči Marija, v podaljšanem bivanju je pa Jasna. Letos je v prvih dveh razredih 10 učencev, preostalih pet je v treh višjih. Lani, ko so prenavljali šolo, so imeli pouk v gasilskem domu, letos pa so na novo veliko pridobitev vsi zelo ponosni, zato je bila otvoritev velik praznik. Šola je pač za tak kraj osrednji prostor in porok, da bo življenje tu obstalo. Še zlasti ker je število učencev zadnja leta precej upadlo, bilo jih je tudi že manj kot 10. »Ker ni redko, da krajani svoje otroke raje vpišejo v matično šolo Primoža Trubarja v Laško, smo se v kolektivu trudili tudi s popoldanskimi aktivnostmi pritegniti čim več otrok.« Tako so pod vodstvom Klaudije otroci posneli videospot uspešnic Abbe, pa epizodo risanke A je to, imajo šolski časopis CiciVrh ... Poleg tega Klaudija rada pričaka učence z lepo mislijo, za vsakega posebej napisano na roko, drugič z izrezanim srčkom ... »Drobne pozornosti polepšajo dan. Tako otrokom sporočam, kako dragoceni so.« Vrednote štejejo, in na to Klaudija opozarja s svojim zgledom. »Delo učitelja je veliko več kot samo predati znanje iz učbenikov in delovnih zvezkov. Tako z otroki tudi sama rastem in se učim.« Da, v podružnični šoli Vrh nad Laškim nastajajo čudovite zgodbe.
To je moja družina
Od malega je bilo jasno, da bo učiteljica. Šolski hodniki, razredi, učiteljice – vse to se ji je zdelo imenitno. Po diplomi na mariborski univerzi se ji je tik pred zaključkom strokovnega izpita ponudila priložnost, da jo zaposlijo na podružnični šoli Vrh nad Laškim. Pravi, da so se ji s tem uresničile sanje. Hkrati pa njenim učencem, saj je učiteljica z veliko začetnico. Letos jim je sešila blazinice v obliki oblaka in z njimi opremila bralni kotiček, ki je še mnogo več kot to. »V njem se pogovarjamo o knjigah, oddajah, filmih, o internetu in njegovih pasteh, o zasvojenostih in kako jim ubežati itd. Pa tudi o tem, kako razumeti, da to, kar nam prinaša sodobna tehnologija (z reklamami vred), ni vedno resnično. Govorimo tudi o zdravi hrani in teorijo upoštevajo ob praznovanjih rojstnih dni.« Sicer pa poskrbi, da se tudi veliko smejejo: »Lani smo bili v majhni mansardni učilnici gasilskega doma in vsak se je kdaj z glavo butnil v strop; seveda pa je bilo največ smeha, ko se je to zgodilo učiteljici. Celo dvakrat v le nekaj minutah!«
To je moja družina, pravi Klaudija. Zato ji je težko za otroke, ki se znajdejo v učnih težavah, toda vsi pač nimajo enakih sposobnosti in vsi ne morejo biti odlični. K sreči so starši razumevajoči in hvaležni, saj vedo, da otrokom daje največ in se trudi pomagati ter jih navduševati nad učenjem. »Vsak otrok je svet zase in biser zase; vsak nosi nekaj posebnega.« Starši sodelujejo s šolo in zaupajo učiteljem. »V majhnem kraju in v majhni šoli je preglednost večja; vsak si mora prislužiti svoj ugled.«
Priročnik za čuječnost
S partnerjem Anžetom živita v Celju, zato je pozimi vedno znova podvig pripeljati visoko v hrib do šole. Priznava, da se iz službe velikokrat vrača domov precej izčrpana, zato je iskala način, kako pomagati sebi in hkrati otrokom. Oblikovala je petdeset vaj, s katerimi urijo premagovanje stresnih situacij, izboljšujejo osredotočanje na delo in počutje. »Vaje se dotikajo marsičesa – poglobljenega učenja, meditacije, gibanja, dihanja. Tako se umirimo in damo krila fantaziji.» Priročnik je bil zelo dobro sprejet; na vprašanja in pomisleke, ali lahko v »navadni šoli cel razred zapre oči in prisluhne sebi,« pa odgovarja, da ni nujno, da vsi učenci enako doživljajo posamezno vajo: »Pomembno pa je, da postopno stopajo na pot čuječnosti, globljega zaznavanja sebe in vsega okoli nas.« Dodaja, da se splača, saj opaža napredek pri učencih – bolj so mirni, pozorni in samozavestni. Na priročnik 50 vaj za čuječnost je lahko upravičeno ponosna.
Razkošje slikanja, glasbe, plesa
Veliko talentov ima, vsi pa so povezani z otroki: »Slikanje je moje posebno veselje, najraje pa slikam za otroke.« Je tudi članica Kulturnega društva UKC, v največje veselje pa ji je razstavljati na pediatrični kliniki. Če si kateri od bolnih otrok zaželi njeno sliko, mu jo z največjem veseljem podari. Sodeluje tudi pri razstavah del različnih avtorjev po bolnišnicah in zdravstvenih domovih ter upa, da umetniška dela »pobožajo« bolnike. Seveda se ta njen talent odraža tudi v razredu, tako kot veselje do glasbe: »Letos bomo imeli le še enega harmonikarja v razredu in eno flavtistko, toda dovolj, da si znamo ustvariti pravo glasbeno vzdušje, ki nas kar potegne v ples.« Klaudija se je pred kratkim začela učiti klavir, saj ni nikoli prepozno, pravi.
Možnost izbire
Starši, ki imajo možnost izbire, se premalo zavedajo, da je velika priložnost biti učenec podružnične šole. Ni se treba bati, da bi se premalo naučili in v nadaljevanju na matični šoli ne bi bili »konkurenčni«. Pouk sicer poteka v drugačni obliki, vendar se ob tem otroci lahko naučijo vse, kar zahteva učni program, ki je enak za vse šole, poleg tega pa še veliko o vrednotah in življenju. Tak privilegij bi si marsikdo želel!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
