Čeravno niso, v dobesednem smislu, besede, so postale del pismene komunikacije. Šmeške že dolgo uporabljamo v sporočanju, kadar želimo poudariti čustvena stanja. Odkar pa so emoji urejeni v »knjižnico«, odkar jih je več in so med seboj različni, pa so dobili večjo sporočilno moč. Egipčani so vedeli, da slika pove več kot črka, in če malce karikiramo, se vračamo v čase hieroglifov ali še starejše čase jamskih slikarij. Da bo mera polna ... Romana Moby Dick (emoji Dick) in Alica v čudežni deželi so že »prevedli«, stavkom in odstavkom so dodani podobnopomenski nizi emojev. Skratka, neskončno so popularni. Pa so zato dobili domovinsko pravico v svetovnih jezikih?
Spodbujajo domišljijo in razmišljanje, kako poslati sporočilo le z emoji, kako biti unikaten in čim bolj nedvoumno izraziti čustvo.
Emoje so konec devetdesetih let iznašli Japonci, natančneje v mobilnem operaterju NTT DoCoMe, ki je iskal način, kako spodbuditi mlade za uporabo pozivnika. Mimogrede, se spomnite, kaj so bili pozivniki? Šigetaka Kurita je prišel na idejo, da bi besedilu dodali preproste sličice. Narisal je nekaj predlogov in rodili so se prvi emoji, ki pa so bili grafično preprosti, narisani v ločljivosti 12 x 12 pik.
Ostali bi japonski fenomen, če jih ne bi sprejeli tudi drugi mobilni operaterji, a so dolgo časa veljali bolj kot ne za posebnost. Do svetovne popularnosti pa jih je povzdignil kdo drug kot Apple. Ta je v prvi iphone leta 2007 vključil emoji tipkovnico, namenjeno japonskim uporabnikom.
