Düplinški župan se je bal vseh treh stvari, strahu, vraga in svoje žene. Vedel je, vsaj tako, iz čitank, da je strah samo bavbav za otroke, da je votel, okrog pa ga ni. A vedno, kadar je pogledal ženo, je spoznal, da je tisto, kar piše v knjigah, čisti larifari.
Njegova žena je bila strah in trepet v družinski zvezi in izven nje: zanjo niso veljali nobeni zakoni, nobena pravila, limiti. V mestu, resda majhnem, je šla čez ulico, kjer se ji je zahotelo, v banki se je prerinila do okenca, ne da bi pogledala, ali je na vrsti ali ne, ko je kupovala v veletrgovinah, ni gledala na cene. Pa tudi votla ni bila, prej okrogla, okrog nje je bil vedno kakšen nered, škandal ali tragedija. Mačka Cici jo je gledala iz daljave, z okenske police, in minilo je nekaj časa, da se ji je pogled na županjo umiril, da je sproščeno zaprla dremotne oči. Gospe županji nihče ni mogel do živega.
Ko se je gospod župan na izletu zapil, je domov vozila gospa županja. Več je govorila, kričala na moža, kot gledala na spolzko cesto. Na ovinku jo je zaneslo, treščila je v ograjo, obležala sta v grabi. Mož se je od udarca streznil, županja je s čeljustjo udarila v volan, si zamajala vse spodnje zobe. Na prvi pomoči ji je zdravnik strokovno naznanil, da ima samo dve možnosti: da ji zobje izpadejo ali pa jih bo za prvo silo pričvrstil z žico. Opozoril jo je, da je druga varianta boljša, čeprav bo bolela. Gospa županja se ni bala bolečin. Rekla je, da je ni strah. Prepustila se je spretnemu zdravniškemu posegu, ki je trajal več dolgih, mučnih ur. Župan je hodil pred čakalnico gor in dolg, prosil boga, naj ji uredijo zobe, kajti brez zob bi njen jezik dobil krila, brezzoba bi govorila še več, kot je doslej, in to bi bilo zanj, za Cici in okolico čista katastrofa: nihče več ne bi prišel do besede, gospod župan pa bi lahko samo na stranišču zajel sapo, prišel do besede, lahko zapel. Po nesreči se je gospa županja srečala z novo nevšečnostjo: ni mogla jesti, vso hrano si je morala pasirati. Govorila je skozi zobe, sikala kot kača, momljala kot vreme pred nevihto. Župan je jedel v gostilni, mačka pa tisto, kar ji je županja pustila v krožniku; tega je bilo tako malo, da je Cici začela vidno hujšati.
Potem je županjo začelo boleti v spodnjem delu trebuha, najprej je samo zbadalo, potem se je bolečina brezobzirno vselila vanjo in zašla v slepo ulico. Dobila je vročino, krče. Zdravniki so ugotovili, da ni bila slepa ulica, marveč slepič. Doma je zahtevala nego, popolno oskrbo. Gospod župan je odšel na službeno potovanje. Ob odhodu ga je mačka tako žalostno pogledala, da jo je razumel: hotela je z njim, a tam, kamor je bil župan službeno namenjen, je bilo dovolj drugih mačk.
Županja si je naročila negovalko, se navadila na bolečine, nič več je ni moglo presenetiti. Pa jo je, in to koleno. Najprej jo je zabolelo, ko se je dvignila iz postelje, po nekaj korakih je bolečina minila, pozabila je nanjo. Toda naslednji dan je klecnila. Ker se ni bala nikogar, niti lastnih bolečin, je še nekaj časa prenašala zbadanje v kolenih. To ni popustilo, v njenem telesu sta se spopadli dve trmi, gospa županja in koleno. Ko se je župan vrnil s službene poti, ni mogel v stanovanje, ker so bila vrata zaklenjena, pa je gospa županja priskakljala na eni nogi do vrat in se možu vrgla okrog vratu. Nato je odšepala do kavča, vendar tako, da je poskakovala, mahala z rokami kot štorklja s krili, se hotela dvigniti iz gnezda, pa je samo v prazno zakrilila po zraku, mačka Cici je prestrašeno zlezla pod posteljo, mož pa je dobil po obrazu, kar je bil ponesrečeni, neuspeli zamah ženske roke, lahko bi bila pa tudi namerna zaušnica.
»Vsi me puščate ubogo, ranjeno, invalidno,« je potarnala žena z bolečim kolenom. Nato ji je moral župan ob večerih masirati nogo, najprej z alkoholom, nato s kremami, ki so dišale po golobjem drekcu, da so si vsi v sobi začepili nosnice, mačka pa je kihala, kot da je na smrt prehlajena. Zjutraj pa je bilo isto. Ko je stopila na levo koleno, je zajavkala, nato zaklela, naredila korak, dva, zamahnila dvakrat, trikrat po zraku, kot da pleše argentinski tango, se prijela za stol, se usedla, skozi popravljene zobe začela govoriti kot voda v mlinu na Muri.
»Zame nihče ne srbi, od bolečin bom umrla, zakaj sem se poročila s človekom, ki ne zna dvigniti niti mobitela, poklicati zdravnika!« In še je govorila in še je jamrala in še je stokala, se prijemala za koleno in odcupkala v kuhinjo po žganico, a ne da bi si namazala bolečo kost, marveč je žganico elegantno, brez sramu izpila. Na koncu jo je mož spakiral v avtomobil, odpeljal v bolnišnico. Dežurni zdravnik je pregledal koleno z leve in desne strani, jo poslal na rentgen, se strokovno zazrl v posnetek kolena in rekel, da ne ve, kaj je s kostmi.
Žena pa v zrak: »Slikali ste mi desno koleno, mene pa boli levo! Kaj bi bilo, če bi bila stonoga!? Bi slikali vseh sto nog po vrsti!? Kakšen zdravnik ste? Dilema je preprosta, ali levo ali desno, pa še rekla sem vam. Vi pa ne poslušate pacientov, gledate v ženska kolena in na vse pozabite. Fučka se vam! A mislite, da so moja kolena stara, da sem dobila artrozo, da bom do konca življenja plantava!?«
Zdravnik se je potegnil vase. »Ne vem, mogoče bo potrebna operacija, mogoče samo injekcija. Za zdaj nimate vode v kolenih. Vse bo dobro«.
Žena pa dalje: »Vraga bo dobro. Vem, kako je, kadar pacient enkrat pade zdravnikom v roke, se živ ne izvleče iz njihovih diagnoz.«
Zdravnik se je branil: »Ne govorite tako. Poslal vas bom še na magnetsko resonanco, ta bo natančno pokazala, kaj je z vašim lepim kolenom.«
Županja se je omehčala vse do kolen, v resnico jo je potolažila izjava, da ime lepa kolena. O tem je bila sama prepričana, samo čakala je strokovno potrditev zdravnika za kosti in druge dele telesa, ki je pač rutinsko videl v pacientki lepo žensko. In gospa županja je bila v tem primeru izjema, ki potrjuje pravilo. Morala je k svoji zdravnici v ambulanto in tu se je znova razburila. Njena zdravnica je razumevajoče pogledala zdravniški izvid, jo naročila na slikanje kolena z magnetno resonanco. Zapisala je datum, gospa županja je radostno odšla iz ambulante. Na hodniku je pokazala možu napotnico.
Župan, ki je bil sumničav do vseh uradnih dokumentov, predvsem do datumov in podpisov, je pogledal dokument in s strahom rekel: »Draga, veš, da si naročena 8. februarja 2017. leta. Čez leto dni!«
Gospa županja mu je iztrgala napotnico iz rok, planila nazaj v ambulanto. Kolena ni več čutila, samo srd: »A se vam blede!? Slikali me bodo šele čez leto dni?! A bom do takrat plantala okrog kot šterc! Leto dni prenašala bolečino!? Do takrat mi bo koleno segnilo, postala bom invalid?! Ali bom celo umrla zaradi enega blesavega datuma?!«
Ženska je s tresočo roko vzela papir. »Da,« je dahnila, kajti bala se je, da ne bi bolnice še bolj razburila: »Res sem se zmotila. Osmi februar je slovenski kulturni praznik, magnetska resonanca ne dela.«
Gospa županja se je trdo postavila na bolna kolena: »Jebe mi se za Prešernov praznik! Poglejte letnico!«
Zdravnica se je zazrla v dokument: »To je edini, prvi prost termin. Aparat je v prestolnici, z njim pregledujejo bolnike iz vseh krajev.«
Županja je zajela sapo: »Kaj naj storim? Naj doma hiram, poslušam, kako mi kljuje v kolenu kot žuna po steblu?! Popravite datum! Če ne …?!«
Mlada zdravnica, ki je bila šele nekaj dni na praksi in ni vedela, kdo je kdo v županiji, je vprašala: »Kaj mislite s tem: če ne? Mi grozite!? Ne bojim se vas!«
Županja je obšla mizo in rekla: »Vam bom že nagnala strah v kosti! Vstanite, kadar govorite s starejšo osebo!«
Zdravnica si je snela očala, jo brez strahu pogledala. Županja jo je z bolno nogo brcnila v njeno zdravo koleno. Obe sta zakričali, se zamajali, padli ena čez drugo. Medicinska sestra je pritekla iz sobe, župan s hodnika, oba sta videla dve ženski, kako sta se držali za koleni, jamrali, preklinjali, zahtevali pomoč. Potem je županja naglo vstala, odšla iz ordinacije. Ni več šepala, koleno je ni več bolelo, najbrž se je kakšna koščica vrnila v normalno lego in je ozdravela. Strah, da bo invalid, je z eno brco odpravila.
Mlado zdravnico so odpeljali v bolnišnico. Baje ni bilo termina zanjo, zdaj čaka na termin, ki ga je zapisala gospe županji. Na vrsto bo prišla naslednje leto, ne sicer na Prešernov praznik, a ko pride na vrsto, bo to zanjo in za njeno koleno prav tako lep, če ne kulturni, pa vsekakor medicinski praznik.
Mali slovar
cupkati – poskakovati
plantati – šepati
šterc (nem.) – berač
žuna – žolna
