Zanimivosti

V postelji s pitoni

Andrej Križ/Zarja
17. 4. 2016, 19.38
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Ko sem Petra Lukaševa poklical sredi tedna in se poskušal dogovoriti za kratek pogovor, mi je takoj povedal, da ne bo šlo. Poglejte, kače so moje življenje, treba si bo vzeti malce več časa, mi je razložil. In tako sva se dobila v soboto, ko ni v službi.

Andrej Križ

Ljubica, kačon, ki nima cene

Štiridesetletnik iz Martjancev pri Murski Soboti, nekdanji prvak v rokoborbi, je povedal, da ga živali obkrožajo že vse življenje. Kot otrok je imel poleg papig in ribic udomačeno veverico, divjega prašiča, pozneje se je ukvarjal celo z rejo nojev in psov, a po njegovih besedah to ni bilo to. Iskal je nekaj več, nekaj eksotičnega. Želeno je našel na svetovnem spletu, in zdaj so že trinajst let njegova ljubezen kače. Natančneje – pitoni. Ko je prinesel domov svojega prvega, domači seveda niso bili zelo navdušeni, danes pa si sploh ne predstavljajo življenja brez kač. Ko sva sedela zunaj ob kavi, je o svoji Ljubici, dvanajst let starem in skoraj štiri metre dolgem pitonu moškega spola, govoril same lepe stvari. »To je kača, ki nima cene. Se je ne da kupiti. Ona je moja.« Ko jo je dobil, ni vedel, katerega spola je; poučil me je, da tega ne moreš videti, temveč je potrebno sondiranje. Čeprav je kasneje ugotovil, da je samec, se je na svojo Ljubico že tako navezal, da bi bilo drugo ime čisto neprimerno. »Povsod sem jo nosil s seboj. Najprej so ljudje mislili, da ni prava, nosil sem jo okoli vratu, takole ...«

Kače so kakor ljudje

In potem je na moje veliko presenečenje izpod jopiča potegnil leto in pol starega ter dober meter dolgega pitona. Kljub  svoji siceršnji gostobesednosti sem ostal brez besed, Peter pa mi je smeje prigovarjal: »Lahko jo božaš, lahko jo primeš, poskusi, kača ni sluzasta, gladka je. Vsi mislijo, da je mokra, v resnici pa je gladka; ima samo tak sijaj zaradi lusk.« Mali piton, kot mu Peter pravi, še nima imena, je pa potomec njegove Ljubice in dvanajst let stare albino pitonke  Sonny. »Kače so kakor ljudje,« je rekel, »tudi kače potrebujejo družbo, da jim ni dolgčas.« Zato jih ima vedno več. Trenutno so pri njem štiri: trinajstletni piton Ljubica, dvanajstletna albino pitonka Sonny, mali piton brez imena in sedemletni mrežasti piton, ki ga nisem videl, saj je bil ob mojem obisku še v zimskem spanju in obdobju levitve. O kačah je Peter zatrdil, da so njegovi otroci, spremljajo ga povsod. Kadar gre v trgovino, ima eno vedno s seboj, v jopiču. Zato ker so to endotermni plazilci, mi je razložil,  in za svojo rast potrebujejo veliko toplote.

Pozor, kača v avtu!

Najstarejših kač seveda pod jopičem ne more nositi, saj tehtata več kot petintrideset kilogramov in v dolžino merita več kot štiri metre, ju pa naloži v avto. Predvsem poleti, ko je zelo vroče, se v njem prav dobro počutita. Tam lahko ostaneta tudi po teden dni in več, saj je avto kot nekakšen naravni terarij. »Topleje je, živahnejša je, bolj je mrzlo, mirnejša je,« se je nasmejal. Na dvorišču, kjer sva sedela in se pogovarjala, je bilo kar precej hladno, zato sem ga vprašal, ali je ta mali piton zaradi mraza tako presenetljivo miren. »Ne, kača je mirna, ker je udomačena, še več, ona je učlovečena, udomačiš jo tako, da jo imaš ob sebi, učlovečiš pa jo tako, da ji izkazuješ veliko ljubezni.« Po njegovem ni prav, da imajo nekateri kače v terariju in jih samo gledajo skozi steklo. »S kačo se je treba ukvarjati. Moje kače so ob meni, odkar so se izvalile, od mene ne dobijo samo hrane, dobijo tudi ljubezen in toploto, skoraj sem jim kakor starš.«

V postelji nas je šest

Potem me je povabil v hišo. Na vhodu sem se ustavil in zajel zrak. V dnevno-spalnem prostoru sta se plazila dva resnično velika pitona, Ljubica in Sonny. Pogoltnil sem cmok in se previdno dotaknil burmanskega oziroma indijskega pitona, te ogromne štirimetrske kače s tako milim imenom, Ljubica. Oba pitona sta kraljevala na postelji, zato sem Petra previdno vprašal, kje kače spijo. Pokazal mi je lepo narejen terarij, z žepno svetilko posvetil v notranjost in na gornji polici sem opazil spečega mrežastega pitona. »Ne smemo ga motiti, to je tisti, ki še spi,« mi je razložil in dodal, da preostale kače pa spijo z njim v postelji, »saj so vendar družinski člani«. Pomislil sem na njegovo dekle Alenko, s katero sta se spoznala prav zaradi kač in ki je bila ob mojem obisku v službi. Malce nevljudno sem vprašal, kako vendar spijo. Vsi skupaj? »Ja, šest nas je v postelji,« mi je odvrnil v smehu. »Saj veste, kako pravijo; moški je vedno v postelji s kačo.« Ko sva se nehala smejati, mi je povedal, da mora dekle najprej sprejeti kače in šele nato njega, ker »najprej moraš sprejeti življenje ljubljene osebe, šele potem lahko iskreno ljubiš tudi osebo, s katero si«.

Oprostite, kako gre moji kači?

Pa ga je kdaj strah, da bi ga kača zadušila, ker bi ga hotela pojesti? »Kje pa,« je zamahnil z roko, »to je samo mit, zmota ljudi, ki verjamejo, da naj bi te kača merila tako, da se ob telesu raztegne in preveri, ali te lahko poje. Kače se tako samo grejejo. Moje kače so udomačene, poznajo moj vonj in so navajene takšnega življenja. Od začetka so navajene na ljudi, na veliko ljudi, tudi na tujce, ki pridejo na obisk. Kače tudi ne prodam, dokler ni povsem pripravljena.« S tihim glasom je dodal: »Tega majhnega pitona pripravljam na to, da bo odšel od mene. Moje kače so čipirane, vse imajo svojo fotografijo, svoj potni list, predvsem pa je pomembno, da od mene ne more dobiti kače kdorkoli. Najprej mora veliko prebrati. Kače lahko živijo tudi štirideset let in več, zato so velika odgovornost. Če bi se ji slabo godilo, jo takoj vzamem nazaj.« Zato velikokrat sede na motor in tudi nenapovedano obišče katero od svojih nekdanjih varovank.

No, pa na svidenje

Peter je srečen, da sta se večji kači končno zbudili iz zimskega spanja, saj od oktobra do marca otrpneta in zaspita. Med zimskim spanjem kače izgubijo precej teže, tako da je sedaj najprej na vrsti hrana. Pitone hrani z glodavci, manjšega z mišmi, večja pa vsak mesec dobita celega zajca, ki ga potem prebavljata dober teden.

Ko mi je Peter tako iskrivo razlagal o kačah, sem se zavedel, da živi res posebno življenje, in kar nisem mogel verjeti svojim očem, kako so kače resnično udomačene; plazile so se za njim, natančno so vedele, kje imajo bazen, in na moje veliko presenečenje so se po končanem fotografiranju mirno odplazile nazaj v hišo. Niti na misel jim ni prišlo, da bi zapustile toplino Petrovega doma.
Ko sem ga za konec vprašal, ali ima kakšno željo, mi je povedal, da bi nekoč rad odpotoval v tropski pragozd in tam s svojimi izkušnjami opazoval pravega, divjega velikega pitona.

Kako živeti s kačo?

Nasvet Petra Lukaševa, rejca kač: Tisti, ki bi radi imeli kačo doma, morajo najprej prebrati veliko literature o vrsti kač, ki jih zanima. Vedeti morajo, kako dolgo kača živi, kakšne bivanjske razmere potrebuje, kakšne so lahko bolezni, predvsem pa naj kačo kupijo pri rejcih. Samo tako se bodo lahko prepričali, ali je agresivna ali ne, koliko je udomačena in kako sploh živeti z njo.