Pod nogami kopnijo kilometri, pedali se vrtijo v neizmernem pogonu moči, telo se poganja skozi vodo. Nekje daleč je cilj, ta je strup, zasvojijo pa kilometri.
Facebook
Je desetkratni udeleženec svetovnega prvenstva v triatlonu Ultraman na Havajih.
Miro Kregar iz Kamnika je desetkratni udeleženec svetovnega prvenstva v triatlonu Ultraman na Havajih. A ni le še en brezimni obraz v množici – z dvema tretjima mestoma, tremi drugimi in prvim leta 2013 je eden najuspešnejših tekmovalcev vseh časov. Od 27. do 29. novembra že desetič, torej: 10 kilometrov plavanja, 421 kilometrov kolesarjenja in 84 kilometrov teka v treh tekmovalnih dneh in treh etapah. Neumorni Kamničan je ob odhodu dejal: »To je že moj 10. Ultraman, tako da ravno nekega posebnega vznemirjenja ni. Lani mi ni uspelo ubraniti naslova svetovnega prvaka, letos kot vedno naskakujem stopničke. Barva mi konec koncev niti ni toliko pomembna kot to, da se pri svojih veteranskih letih uspešno kosam z 20–30 let mlajšimi sotekmovalci.« Napetost se bo na havajskih lavinih poljih gotovo še stopnjevala. Tekma sovpada s prazničnim vikendom, ko bodo Američani praznovali zahvalni dan. A medtem ko se bodo oni sproščali, bodo triatlonci vse bolj napeti.
Facebook
Gibanje je njegov najljubši način življenja.
Peti rezultat teka v zgodovini tekmovanja
Zgodovina Mirovih nastopov na Ultramanih sega v leto 1999. Takrat 37-letni prvi slovenski ultraman je že bil v igri za zmago, a je bil po spletu nesrečnih okoliščin na svojem prvem nastopu diskvalificiran. Na drugi nastop leta 2001 se je odpravil skupaj s svojim prijateljem, zdajšnjim biatlonskim trenerjem, Urošem Velepcem. Uroš se je drugič zapored veselil zmage, Miro pa prvič drugega mesta. Od leta 2008, s časom 6:14:16 za 84 kilometrov, drži peti rezultat teka v zgodovini tekmovanja.
Etapna dirka, razdeljena na tri tekmovalne dni
Zakaj torej ne dvojni ali trojni Ironman? »Ultraman ima eno posebnost – je kombinacija hitrosti in vzdržljivosti. Za uspeh ni dovolj samo ena komponenta, obvezno moraš biti dober v obeh. In se znati hitro regenerirati. Na dvakratnih, trikratnih Ironmanih se tekmovalci borijo z razdaljami in samimi seboj, na Ultramanu pa ga vsak dan znova 'nažgemo'. Moj tek na 84 kilometrov se začne s tempom 3:50/km; 10 km je bilo včasih nekaj čez 38 minut, 21 kilometrov pod 1:24, prvi maraton 2:54. Povprečna hitrost kolesarskega dne – 276 kilometrov v 7 urah in 45 minutah – je preko 36 km/h, in to s premaganimi 2500 metri višinske razlike. V glavi se moram vsako leto pripraviti na, jaz temu rečem, 'thinking ultra', ko se sprijazniš, da se nič ne bo zgodilo hitro – ko te začnejo boleti roke, imaš še 3 kilometre za preplavati, ko začne boleti rit, je do cilja še 5 ur kolesa, ko imaš poln kufer napitkov, poln želodec, ko te bolijo kolena, je pred tabo še cel maraton. In ko sem se sposoben s tem sprijazniti, vem, da sem pripravljen. Ko pa si tam, na lavinih poljih, kjer se temperatura giblje okoli 40 stopinj, se moraš dogovoriti z boginjo lavinih polj Pele, da te sprejme za svojega. Če prej ponižno ne skloniš glave pred njo, jo boš potem na tekmi,« je o razlogih, zakaj mu je pri srcu ravno Ultraman, povedal Miro.
Facebook
Njegov cilj so stopničke.
Prvi dan
Prvi dan ultraman preizkušnje ga čaka najprej 10 kilometrov plavanja. Najboljši opravijo to razdaljo s časom okrog dveh ur in 20 minut. Miro v okrog treh urah. Rekord plavalne proge drži Jonas Colting, in sicer je leta 2004 razdaljo desetih kilometrov zmogel v času 2:14:43. Po končanem plavalnem delu tekmovalce čaka še prva 145-kilometrska etapa kolesarske preizkušnje na pobočje še delujočega vulkana Mauna Loa (lani so imeli ravno pred dnevi tekmovanja težave z razlitjem lave, ki je požigala hiše in ceste v Pahoi). Kolesari se s cestnimi kronometrskimi kolesi, kakršna uporabljajo kolesarji na cestnih dirkah za vožnjo na čas. Da prvi dan ni prelahek, poskrbijo 2300 višinskih metrov in ne ravno idealna temperatura zraka, okrog 40 stopinj Celzija. Povprečna hitrost na kolesu se pri najboljših v prvi kolesarski etapi giblje okrog 27 km/h.
Drugi dan
Drugi dan je v celoti namenjen 276 kilometrom kolesarjenja. Povprečne hitrosti najboljših se gibljejo okrog 35–37 km/h, kar je dovolj, da s progo opravijo s časom okrog 7,5 ure. Višinska razlika drugega dne znaša dobrih 2600 metrov. Nevarnost za tekmovalce v času, ki ga preživijo na kolesu drugi dan, predstavljata promet in občasno sunkovit bočni veter, ki te dobesedno v trenutku lahko pomete s ceste, če nisi pripravljen. Lastnik rekorda druge etape s časom 7:20:13 in povprečno hitrostjo 37,62 km/h je od leta 2000 še vedno sedanji biatlonski trener Uroš Velepec, drugi Slovenec in Mirov soborec iz leta 2001, ki je zgolj 20 sekund hitrejši od šestkratnega zmagovalca te preizkušnje in Mirovega naslednjega dolgoletnega soborca Alexandra Ribeira iz Ria de Janeira. No, lani je Miro premagal tudi njega – tako na tem delu proge kot kasneje na teku in absolutno.
Facebook
K sreči resnejših poškodb še ni imel.
Tretji dan
Zadnji, tretji dan pa tekmovalce čaka še 84-kilometrski tek po razbeljenih cestah lavinih polj. Triatlonci startajo še ponoči oziroma ob 6. uri zjutraj, da pritečejo čim dlje, preden začne temperatura naraščati preko 40 stopinj. Tek je bil vedno Mirova disciplina. Po dveh zelo napornih dneh, ko je telo že dodobra izmučeno, je za marsikoga od tekmovalcev velik problem odteči to razdaljo, najboljši, vključno z Mirom, pa opravijo z njo v dobrih šestih urah.
Z drugimi se ne obremenjuje
Miro se je na vroče podnebje dobro aklimatiziral, počasi tudi obrača časovno uro. Vročina dela svoje – v vodi so začele odmirati korale. Prilagaja se ji postopno – teče zjutraj, kolesari zvečer, a počasi vedno bolj proti poldnevu. Samo za predstavo: na lavinih poljih, kjer poteka zaključni tek, lahko temperature narastejo nad 40 stopinj Celzija. Kaj pa konkurenca? »Štirinajst fantov je novih, veliko je Kanadčanov in Avstralcev. Posledica kvalifikacijskih tekmovanj v teh državah. Ni pa niti enega Brazilca, čeprav jih je na UM Brazilija tekmovalo preko 30. Tudi mojega desetletnega rivala, šestkratnega zmagovalca UM Havaji Alexandra Ribeira, ne. V detajle vsakega novega posameznika se še nisem imel časa poglabljati. S tem niti ne obremenjujem, osredotočen sem zgolj na svoje optimalne priprave, kaj bo prinesla primerjava na tekmi, pa se bo hitro videlo,« je povedal. Njegov cilj so stopničke. »Tudi letos upam na najboljše. V Sloveniji sem imel optimalne pogoje, zadnji teden pred odhodom sem dvakrat plaval v Strunjanu, sedem in tri kilometre. Vozil sem kolo v kratkih rokavih. Celo leto sem uspešno tekmoval na krajših triatlonih po Sloveniji, pred mesecem tudi na srednjem triatlonu v Poreču,« je dodal.
Facebook
Zgodovina Mirovih nastopov na Ultramanih sega v leto 1999.
Kot v transu
Gotovo se sprašujete, od kod mu moč za tak ekstremen podvig. »Moč je res v natreniranih mišicah, a zmaga je v glavi,« je razkril. »Fizično se lahko pripravi vsak zdrav človek, v bistvu pa zmaga psihična moč, psihična pripravljenost, psihična kondicija.« A kako premagati dolgotrajne napore? »Že zaradi avtomatizma gibov sčasoma padeš v nekakšen trans. Tuzemeljske potrebe organizem med tekmo zreducira, skoraj izključi. Možgani so večkrat popolnoma izklopljeni, kot v neki meditaciji. Ko začutim psihično izčrpanost, si adrenalin dvignem s kreganjem. Spomnim se koga, na katerega sem jezen, in se 'pogovorim' z njim. Ob takem premlevanju in nabijanju jeze poženeš adrenalin spet hitreje po žilah, začneš krepkeje pritiskati na pedale ali premikati noge. Hehe, večkrat pa si pomagam tudi s tako opevano gorenjsko škrtostjo. Rečem si: če sem se mučil že toliko ur ali dni, če sem prekolesaril že toliko kilometrov in odtekel že toliko ur, ne bom zdaj vsega tega vrgel stran. Bom še kar naprej grizel, samo da ne bo šlo vse v nič.«
»Moč je res v natreniranih mišicah, a zmaga je v glavi.« - Miro Kregar
Vsaj zdravje, če že ne denar
Zmagovalec Ultramana po sklepu iz leta 1983 ne dobi niti centa. Svojevrsten podvig je torej že pridobivanje sredstev, da je udeležba na takšnem tekmovanju sploh mogoča. Vsaj zdravje mu ne dela preglavic: »Z zdravjem nimam nobenih težav. Tudi s koleni zaenkrat ne. K zdravniku, na neke redne preglede, niti ne hodim. Tudi resnejših poškodb še nisem imel. Zlahka vzdržujem optimalno težo, tako da sklepov ne obremenjujem dodatno. Se pa zavedam, da je treba pri tej starosti nekoliko bolj paziti, zato ne treniram več tako intenzivno. Če sem nekoč na leto pretekel 3000 kilometrov, jih zdaj morda dva. Gibanje je tako in tako moj najljubši način življenja, zato to redno počnem oziroma treniram vsaj dvakrat na dan, vsaj tri ali štiri ure dnevno. Tako je dovolj, da približno dobra dva meseca pred Ultramanom le okrepim treninge. Na teden običajno treniram okoli 20 ur, zadnja dva meseca pred dirko od 35 do 40 ur dnevno. Na leto tako prekolesarim približno 12.000 kilometrov in jih preplavam okoli tisoč.« Potek tekmovanja lahko spremljate na njegovi spletni strani.
