Upokojeni policist je v zadnjih enajstih letih rešil več kot petsto življenj – številka je še toliko bolj impresivna, če upoštevamo, da ima japonska eno najvišjih stopenj samomorilnosti na svetu.
Vsak dan s tremi prostovoljci patruljira na pečinah Tojinbo v prefekturi Fukui, kjer si ljudje v velikem številu jemljejo življenja. Z daljnogledi opazujejo ljudi – če se jim zdi, da kdo premišljuje o samomoru, ga skušajo pregovoriti.
»Sami jim moramo pomagati, da se postavijo na noge. Če so brez službe, jih odpeljem na zavod za zaposlovanje. Če so brez doma, jih vzamem k sebi. Če imajo težave na delovnem mestu, se odpravim tja in jih poskušam odpraviti.«
Yukijevo plemenito poslanstvo se je začelo, ko je tudi sam izkusil, kako je izgubiti nekoga, ki ti je blizu. Pred leti ga je namreč policija obvestila, da si je eden od njegovih prijateljev vzel življenje. »Povedali so mi, da se je ubil. Najel je avtomobil in zapeljal v ocean,« se spominja sedemdesetletnik. »Toliko žalosti sem že videl,« je še dodal. »Nočem več slišati žalovanja. Če vidim nekoga, ki nima drugega izhoda, mu hočem pomagati. Tudi sami hočejo, da bi jim nekdo pomagal.« Tiste, ki sprejmejo njegovo pomoč, odpelje v enega od šestih stanovanj, ki jih ima v lasti, kjer si lahko ponovno sestavijo svoja življenja.
Prvič se je s samomorilci srečal leta 2003, ko je opravljal eno svojih zadnjih patrulj pred upokojitvijo. Takrat je srečal starejši par, zadolžen do vratov. Bila sta odločena, da se ubijeta. »Samo malo«, jima je dejal, poklical na postajo za avtomobil in ju odpeljal do socialne službe. Hotel jima je pomagati, a brez uspeha, socialna služba za zadolžena lastnika bara ni imela posluha. Pet let pozneje sta se obesila, Yukio pa ni bil več isti.
Kot pravi, je mogoče ljudem, ki so na robu, pomagati le na en način: »Sami jim moramo pomagati, da se postavijo na noge. Če so brez službe, jih odpeljem na zavod za zaposlovanje. Če so brez doma, jih vzamem k sebi. Če imajo težave na delovnem mestu, se odpravim tja in jih poskušam odpraviti.«
