Znano je, da naši predniki niso pretirano pomišljali, ko je prišlo do uživanja človeškega mesa.
Homo antecessor, zadnji skupni prednik sodobnik ljudi in neandertalcev, se je pogosto posluževal kanibalizma, čeprav mu je bila na voljo tudi druga hrana. Občasno naj bi celo pripravili pravcate pojedine, na katerih so si postregli s svojimi tekmeci.
Pozneje, ko so drug ob drugem zaživeli ljudje in neandertalci, ni bilo nič drugače. Kadar niso našli hrane, so neandertalci postali kanibali, je pokazala raziskava iz leta 2006. Raziskava iz leta 2011 pa je razkrila, da so prvi ljudje v Evropi prakticirali obredni kanibalizem.
Kanibalizem od hladne vojne naprej
Lakota v 20ih in 30ih letih prejšnjega stoletja je v Sovjetski zvezi terjala milijone življenj, preživeli pa so bili prisiljeni uživati človeško meso. Lakota je med leti 1958 in 1961 prizadela tudi Kitajsko in Severno Korejo v 90ih letih prejšnjega stoletja. Iz obeh držav so prihajala poročila o primerih kanibalizma.
Pojav oblegovalnih naprav pred več kot 5.000 let je sprožil oboroževalno dirko med napadalci, ki so iskali vedno bolj učinkovito orožje, in branilci, ki so gradili višje in močnejše obrambne stavbe, da bi odbili napade. Med kladivom in nakovalom pa so morali včasih tudi po več let obstati ljudje. Tako so se leta 70, ko so Rimljani oblegali Jeruzalem, prebivalci mesta zatekli h kanibalizmu, da so preživeli. Do srednjega veka je človeško meso služilo zgolj kot nadomestilo za bolj konvencionalne oblike hranjenja.
Okoli 12. stoletja pa je vključevanje človeških ostankov v zdravila postalo stalna praksa. Kosti, kri ali maščoba naj bi zdravili tudi tako običajne tegobe, kot je glavobol. Početje so postopoma opustili do druge polovice 18. stoletja, vendar pa se podobnih praks še vedno poslužujejo v nekaterih predelih Afrike, kjer verjamejo, da imajo deli albinov čarobne lastnosti.
Odkrivanje Novega sveta je neizbežno prineslo trke različnih kultur. Tako so se raziskovalci zgražali nad kanibalizmom staroselcev, ki so človeško meso uživali v prepričanju, da na ta način krepijo svoje pleme oziroma ponižujejo sovražnika. Vendar pa domorodci v Novem svetu niso bili edini, ki so jedli ljudi. Zgodilo se je tudi, da prišlekom ni preostalo drugega kot kanibalizem, če so hoteli preživeti. Kot prva trajna angleška naselbina v Novem svetu je Jamestown odprla vrata celine Angležem. Ustanovljena leta 1607 je kolonija prestala ostro zimo med letoma 1609 in 1610, ko so podlegle tri četrtine kolonistov. Arheološki dokazi kažejo, da so prebivalci v obupu jedli truplo 14-letnice, katero so arheologi poimenovali Jane. Deklica, ki je v Jamestown pripotovala avgusta 1609, verjetno ni bila edina, ki je končala v želodcih približno 60 kolonistov, ki so prestali hudo zimo.
Še preden je odkritje zlata leta 1849 na zahod Severne Amerike pognalo val iskalcev sreče, so ameriški pionirji tja potovali v iskanju boljšega življenja – upoštevajo stotine kilometrov gora in puščav vsekakor izreden podvig. Od vseh, ki so se odpravili tja, je umrl vsak deseti, pot čez Oregon pa je postala znana kot najdaljše pokopališče. A boljšega svarila kot zgodba o Donnerjevi odpravi gotovo ni bilo. Skupine ljudi so na novi poti v Kalifornijo zimo med letoma 1846-1847 preživele zasnežene v gorovju Sierra v Nevadi. Številni so zmrznili in stradali do smrti, drugi pa so jedli. Jedli človeško meso. Od 87 članov odprave jih je v Kalifornijo prišlo le 48.
Danes člani plemena Korowai veljalo za zadnje kanibale, ki pojedo tiste, ki umrejo iz neznanih razlogov – oziroma, kot so prepričani, zaradi čarodejkinega uroka.
