Zanimivosti

Vsega je kriva babica Magdalena!

Fanči Moljk/N.J.
7. 1. 2014, 10.36
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Da, prav ste prebrali. Babica Magdalena je bila kriva za ta velik preobrat. In to samo zato, ker si je želela, da ji ne bi bilo več nelagodno ...

Statistika pravi, da v Sloveniji 90 odstotkov starejših nad 65 let ne uporablja računalnika. Tako ne vedo, kam jih usmerjajo razni oglaševalci in drugi, kadar predlagajo: »Poglejte še na www …« Ob takšnih objavah se je počutila nelagodno tudi babica Magdalena, ena izmed mnogih, ki je svojega vnuka spraševala: »Kaj je to www, Žiga …?« 

Na srečo je bil ta vnuk Žiga Vavpotič, človek, poln idej in načrtov. Obdan s prijatelji, ki mu pomagajo načrte tudi realizirati. Tako je padlo vprašanje babice Magdalene na plodna tla. In zato so pri Zavodu Ypsilon, kjer je Žiga Vavpotič strokovni direktor, zasnovali projekt, kjer bi se starejši računalniško opismenjevali nekoliko drugače kot po navadi. Da bi jih poučevali mlajši. Da bi se povezali v projektu Simbioza.

Arhiv F. M.

Tretja Simbioza je potekala med 21. in 25. oktobrom 2013 na 326 lokacijah, kjer je ob podpori 89 lokalnih in 12 regionalnih koordinatorjev 3529 prostovoljcev predajalo računalniško znanje 4819 udeležencem. Skupno je most med generacijami gradilo 8348 ljudi, med katerimi se je v primerjavi z lanskim letom še posebej povečalo število mladih.

Tako so se celo osnovnošolci čez noč prelevili v učitelje. »Prav zabavno je in počutiš se nekaj posebnega, ko jih učiš in hvaležni so ti …!« je zapisala ena izmed devetošolk. V ekipi mladih, zagnanih in nadvse prijetnih prostovoljcev sem se znašla tudi sama in kot ambasadorka predstavljala v projektu starejše. Prek medijev in v živo sem jih prepričevala, da nas čas ni povozil, kot so mnogi trdili, le začeti je treba. In osvojiti vsaj toliko teh računalniških čarovnij, kolikor jih potrebujemo za svoje potrebe. Vse drugo tako in tako pozabimo. Ekipa Simbioze se je naslednja leta nekoliko spreminjala. Poleg zagnanosti mi je všeč njihova sproščenost v družabnem in organizacijskem smislu. Kadar ne gre drugače, je treba pač improvizirati. Togosti in birokracije ne poznajo. Zadnji dve leti ne hodim več toliko v Ljubljano, vendar projekt podpiram še naprej. Letos sem se javila kot prostovoljka v svojem kraju, na Dolu pri Hrastniku, za vsak primer, če jih ne bi bilo dovolj. Vsak dan sem poleg fotografiranja napisala tudi dnevnik za občinsko spletno stran www.hrastnik.si in za Simbiozo zgodbe@simbioza.eu. Zanimiv je za tako tiste, ki so se že udeležili Simbioze, kot tudi za druge, ki se ji bodo pridružili morda kdaj pozneje.

 

Arhiv F. M.