Oktobra lani je praznovala sedemdeset let. Še vedno je polna energije, optimizma in sila družabna.

»Hvala bogu, da se staramo počasi, da se z dnevi, tedni, meseci in leti, ko tvoj obraz in telo postajata malce drugačna, temu privadiš. Sicer bi bil šok. Tako kot je bil lani, tik pred karanteno, ko sem nerodno stopila iz avta in padla. Zlomila sem si koleno, med operacijo so mi vstavili ploščico in šest vijakov. Kar nekaj časa sem morala preležati, nato sem bila še na berglah, preden sem se dodobra sestavila. Ni bilo prijetno, a sem si nabrala že toliko modrosti, da sem tudi to sprejela kot del življenja, si privoščila bolniško, malo lenobe, pa tudi malo strežbe mojega Marka. Zdaj se je moj ritem malo upočasnil, komaj čakam, da se spet sestavim nazaj k svojemu aktivnemu življenju. Toliko si še želim videti, doživeti in početi,« pogovor z nalezljivim optimizmom začne Nina, ki si ni nikoli mislila, da bo skoraj pol stoletja suvereno vladala na modnih brveh, v reklamah in katalogih.

Rodila se je v Beogradu, mami Slovenki in očetu Srbu. Prva leta svojega življenja je preživela v prestolnici nekdanje skupne države. Z vrstniki so uživali v brezskrbni igri. Zato je bila toliko bolj šokirana, ko sta se starša ločila. Kmalu sta si našla nova partnerja in ustvarila novi družini. Pri petnajstih letih so se z mamo in njenim novim možem preselili v Slovenijo, ki jo je prej obiskovala samo med počitnicami, ko jo je mama pošiljala k sorodnikom. Na te obiske ima nepozabne spomine, saj se je naučila voziti s kolesom, plavati, z mulci so rabutali sadje.

nina gazibara
Mediaspeed
Proti staranju se ne bori, temveč ga sprejema kot nekaj naravnega.

Nesojena vzgojiteljica

»V Sloveniji sem se vpisala na srednjo vzgojiteljsko šolo. To se mi je zdel krasen poklic, po koncu šole sem celo eno leto delala kot vzgojiteljica v vrtcu. Mama je bila vesela, da sem končala šolo in si našla službo. Zdelo se ji je, da bom tako dobro preskrbljena. Ob delu v vrtcu pa sem začela dobivati ponudbe za delo manekenke in fotomodela, ki je bilo takrat res dobro plačano. Seveda so me premamile, saj sem lažje in preprosteje zaslužila denar. Začela sem razmišljati, da bi pustila službo in se ukvarjala samo z manekenstvom. Mama je bila seveda proti, saj ni verjela, da lahko človek s sprehajanjem po modnih brveh in poziranjem pred fotoaparatom služi za življenje. Vendar sem bila trmasta in sem storila, kot se mi je zdelo najbolj prav,« se spominja Nina in dodaja, da so bili takrat v  modni industriji nekdanje skupne države čisto drugi časi in razmere. Tekstilne tovarne so cvetele, izdelovali so konfekcijo, prirejali sejme in modne revije. »Dela je bilo toliko, da ga nisi mogel sproti opraviti, saj smo najbolj pridni nastopili tudi na več revijah v enem dnevu. Bilo je naporno, a izpolnjujoče in osrečujoče,« pravi Nina, ki je vedno imela veliko dela. Tam so jo naučili tudi stroge discipline: na modne revije je bilo treba, denimo, prihajati z urejeno pričesko. Sama je bila s svojim temnim pažem, ki ga ima že skoraj tako dolgo, kot traja njena kariera, vedno zelo zaželena in iskana.

Nepozabna leta

»Res sem veliko delala, tako doma kot v tujini. Toliko smo potovali, da sem večkrat spala po hotelih kot doma. S preostalimi manekeni in manekenkami iz vse nekdanje skupne države smo spletli prijateljske vezi in smo v stikih še danes. Nekatere, denimo z Zvončico Vučković iz Zagreba, delamo še danes in smo obrazi za modo za starejše,« pravi Nina, ki je zelo uživala tako v delu kot v druženju in prijateljstvih. Pozneje, ko je nekdanja skupna država razpadla in so propadle tekstilne tovarne, je bilo tudi manj dela. Zato se je naučila še vedenja pred televizijskimi kamerami ter kar nekaj let vodila oddaje o modi in lepoti. Organizirala je tudi manekenske tečaje in sodelovala pri pripravi modnih revij. »Nikoli mi ni bilo ničesar težko delati. Z veseljem sem hodila v Avstrijo, kjer so prodajalci prestižnih in dražjih oblačil pripravljali modne revije za svoje stranke in so potrebovali gospe 'v najboljših letih'. Take revije sem nekaj časa organizirala tudi v Sloveniji, vendar sem težko dobila manekenke. Tiste iz Zagreba pa so z veseljem prišle,« se spominja. Pri skoraj 50 letih se je končalo tudi to. Znašla se je pred izzivom, da mora v službo. Ko je šla vprašat v vrtec, ali bi jo vzeli, se je izkazalo, da bi morala opraviti še kopico izpitov, če bi hotela delati. Tako je raje naredila poslovodskega in se zaposlila v prodajalni z oblačili, nato pa še kot tajnica.

Ljubezen v zrelih letih

»Vesela sem bila upokojitve, saj se mi zdi, da sem zadnja leta bolj garala kot na začetku,« je iskrena Nina, ki si je ob uspešni manekenski karieri ustvarila še družino. Z možem sta bila skupaj osem let, preden sta postala starša. Po dolgih letih so se njune poti razšle. Nekaj let je bila sama, nato je spoznala kakšnega moškega, a se ni obneslo. Čisto zadovoljna je bila, da ima prijateljice, klepetale so in se družile. Dolga leta je hodila na dopust v Grčijo. In tam je spoznala postavnega Jeseničana Marka. Sprva sta bila prijatelja, nato pa sta ugotovila, da jima je v dvoje lepše, kot če sta sama. Prva leta njune zveze sta še živela vsak na svojem, vendar to ni bilo enako, kot če bi bila ves čas skupaj. »Vesela sem, da nama je z Markom uspelo v zrelih letih, kljub temu da ima vsak svoje navade, zaživeti skupaj. Prav lepo nama je. Pred leti sem se preselila k njemu na Jesenice. Okoli njegove hiše nama ne zmanjka dela, z veseljem jo preurejava in skrbiva zanjo. Marko je moški, kot si ga lahko samo želiš: aktiven, razgledan, družaben. Podpira me na vseh področjih. Dokler ni bilo korone, sva veliko hodila v Ljubljano in drugam na koncerte, predstave ter druge družabne dogodke, na njih sva zelo uživala. Na Jesenicah in v okolici nama zlepa ne zmanjka poti za sprehode s kužkom, Marko pa se vsak dan odpravi še v hrib,« pove Nina, ki je s svojim aktivnim življenjem in srečno ljubezensko zgodbo v zrelih letih lahko navdih marsikomu, ki se mu žlahtna leta zdijo brez smisla in polna težav.

nina-gazibara
Osebni arhiv
Nina je ena najpogosteje fotografiranih Slovenk. V pol stoletja je posnela ogromno reklam, plakatov, katalogov ...

Mladost je stanje duha

»Seveda pridejo težave, a jih premagujeva skupaj. Zavedam se, da tudi moje telo ni več v taki kondiciji, kot je bilo. Dolgo mi ni bilo prav nič treba paziti, kaj jem, saj se preprosto nisem zredila.« Vso svojo manekensko kariero je imela konfekcijsko številko 36, zadnjih dvajset let pa se ji zdi, da se ji vsakih deset let telo poveča za eno konfekcijsko številko, čeprav je veliko manj kruha in skoraj ne uporablja sladkorja. »Medtem ko Marko velikokrat namerno preskoči večerjo, sem jaz ob večerih preprosto lačna in se hrani ne morem upreti,« se smeji Nina, ki v jeseni življenja uživa v drobnih radostih – denimo poležavanju zjutraj, druženju s prijatelji in občasnih modnih sodelovanjih. Z modno oblikovalko Petro Kraus, ki bi ji lahko bila mama, sta že zdavnaj postali prijateljici. »Rada se družim in pogovarjam z mladimi. Takrat pozabim svoja leta. Toliko stvari me še zanima, upam, da mi bo zdravje še dolgo zadovoljivo služilo, da jih bom izpeljala vsaj nekaj. Pa tudi zabava za moj okrogli jubilej me še čaka. Lani sem bila polomljena in v karanteni, zdaj pa komaj čakam, da se bomo srečali s prijatelji, poklepetali in se poveselili. Še naprej pa bom spremljala tudi modo. Včasih so bile ženske po 40. letu videti starejše, kot so dejansko bile. Zdaj pa dame vseh starosti uživamo v džinsu, tunikah in kakšnih mladostnejših oblačilih. Obiščemo še frizerja in se naličimo, pa smo takoj videti nekaj let ali celo desetletij mlajše. To vpliva tudi na naše razpoloženje. Naokoli širimo pozitivno energijo in je vsem lepo. Poglejte si samo Parižanke ali Italijanke. Čisto so že gubaste, pa se ne odrečejo svoji ljubi rdeči šminki, ki jo nosijo samozavestno in dostojanstveno. To je to,« sklene.

Še na mnoga leta, draga Nina!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_17
Zarja Jana
naslovnica