»Da bi pregnali negativizem, pozdravili bolezen, si moramo postaviti višji cilj, ki je vrednejši od našega ega! Nanj se opomnimo vsakič, ko nas življenje testira, in pri misli vztrajamo tako dolgo, dokler negativna čustva ne popustijo. Kot bi si vizualizirali in se opominjali na rezultat, ki ga želimo doseči.«

Bojana Ksela Rose, nekdanja novinarka Kanala A in POP TV, zdaj znana blogerka in avtorica kreativnih vsebin, ki se lahko pohvali s svojo linijo čevljev – oblikovala jih je za podjetje Alpina –, pred tremi leti obraz meseca blagovne znamke H&M in tudi nominirana za najboljšo modno vplivnico revije Cosmopolitan, je pri 19 šla prvič pod nož.

Prva operacija endometrioze ni zaustavila. Ko so ji deset let pozneje odrezali še deset centimetrov debelega črevesa in ji povedali, da jo čez pol leta najverjetneje čaka stoma (kirurško izoblikovana odprtina na trebušni steni, skozi katero črevo izloča, op. a.) in da zaradi škode, ki jo je endometrioza povzročila njenim rodilom, nikoli ne bo mogla zanositi po naravni poti, se je odločila, da se poda na dolgo pot spreminjanja sebe. Ginekološke težave so namreč pogosto povezane z nerazčiščenimi odnosi z moškimi. »Na zunaj sem bila pogumna, odločna, neranljiva, v sebi pa polna jeze in strahov. Zanikala sem svojo ženskost, jo potlačila in postala borka. Veliko ljudi sem prizadela, užalila, bila pregroba z besedami in dejanji. Le tako sem lahko preživela v družini, v kateri sta bila alkohol in hudo psihično nasilje.«

Po več letih intenzivnega dela s sabo, ko je našla nežno, toplo in ljubečo Bojano, ki si je želela družine, se še vedno ni zgodilo, da bi postala mama. Ko se je že skoraj vdala v usodo, se je zgodilo. Zanosila je po naravni poti. Pet let pozneje, prepričana, da več kot enega otroka ne bo imela, je zanosila še drugič. »Zdaj, ko se je zgodilo drugič, sem začutila, da moram spregovoriti o tem, kako si pridelamo bolezen, kaj počnemo napak, o tem, kako smo ljudje prevečkrat samodestruktivni, kako izsiljujemo naravo ter podcenjujemo in ne verjamemo v sposobnost svojega fizičnega telesa za samoozdravitev.«

Ste mama  petletnega sina Dana, na začetku junija, pri skoraj štiridesetih letih, pričakujete drugega otroka. Za vami je šest let dela na sebi. Zakaj ste se začeli ukvarjati s tem?

Odločilno je bilo, da se moje zdravstvene težave kljub zdravljenju in operacijah niso končale, hkrati pa se je v meni začela prebujati želja po otroku, in to kljub moji mladostni odločitvi, da ne bom imela družine. Čeprav sem si ves čas ponavljala, da si ne želim zakona, družine in otrok – odločena sem bila namreč, da moji otroci ne bodo nikoli trpeli tako, kot sem jaz trpela kot otrok – sem globoko v sebi močno hrepenela po pravi ljubezni. Po nekom, ki mi bo dal toplino, varnost in zaščito, ki mi je tako manjkala. Ki bo svet videl in razumel tako kot jaz, ki bo imel več, kot imajo drugi, ki ne bo samo povprečen moški.

Kaj vas je tako zaznamovalo v otroštvu?

Živela sem z očetom alkoholikom, ki je varal mamo. Imela sta zelo neurejen odnos. Vsak je prispeval svoje. V naši hiši sta živela še dedek in babica. Tudi ona je bila alkoholik in imela je tako hude izpade besa, da smo bežali od hiše. Oče in mama sta se ločila, ko sem bila stara 12 let, izpadi babice pa so se še vedno nadaljevali. Predvsem do moških sem razvila občutek nezaupanja in jeze. V odnosu z moškim sem se težko predala in zaupala. Verjela sem, da te vsi ljudje na neki točki pustijo na cedilu in prizadenejo.

Menda so ginekološke težave pogosto povezane z nerazčiščenimi odnosi z moškimi.

Res je. Gre za nerazčiščene odnose, zamere in bolečine v odnosu z očetom ali kakšno drugo moško figuro, ki je imela vpliv na nas v obdobju našega odraščanja. Jaz sem imela dve taki figuri. Očeta in dedka, ki sem ga imela srčno rada, a se ni bil sposoben postaviti babici po robu in me zaščititi pred njenimi izpadi. Tako poškodovana nisem bila sposobna zaupati in se predati močnejšemu spolu. V zgodnjem otroštvu sem dobila informacijo, da predaja pomeni bolečino, zraven pa še prepričanje, da nas bo ljubljena oseba nekega dne zapustila in razočarala. Tako sem bila vedno na preži, kdaj se bodo začele nove težave, kdaj bo partner naredil napako, ki mu jo bom lahko očitala. Težave sem iskala podzavestno. Obdobja miru so bila nevarna, saj sem bila navajena, da miru vedno sledi eksplozija.

In potem se vam pred 18 leti zgodi usodna ljubezen.

Res je (smeh). Prvi dan, ko sem prestopila vrata POP TV, sem spoznala svojega bodočega moža. Predstavili so mi ga kot mojega nadrejenega. Rokovala sva se in takrat se je v meni nekaj zgodilo. Šlo je za tako močno obojestransko naklonjenost, da sva čez tri mesece že živela skupaj. Našla sem točno takega moškega, kot sem ga po tihem klicala k sebi. Donald je oseba z vsebino, toplino, močnim karakterjem. Ob njem sem se prvič v življenju počutila varno in ljubljeno. Do trenutka, ko sem spoznala njegovo hčer iz prejšnje zveze in me je zagrabil strah, da bom spet postavljena na drugo mesto. V naslednjih sedmih letih čustveno sicer zelo izrazite ljubezni sva ves čas bila bitko in se na koncu zelo prizadela. Končalo se je tako, da sva začela iskati potrditve pri drugih osebah, se vdala nezdravemu življenju, zatekanju v delo, nesposobna ostati in hkrati nesposobna razmerje zaključiti. Moje bolezensko stanje se je zaradi najinega burnega življenja še poslabšalo. Ko sva se že skoraj popolnoma razšla, sva se odločila, da vseeno poskusiva rešiti najin odnos. Mene je v spremembo potegnil strah, da ga za vedno izgubim, poleg vedno močnejše želje po materinstvu.

Želja po materinstvu je verjetno prispevala tudi k odločitvi za drugo operacijo, a je ta pokazala, da je škoda na rodilih večja, kot ste si predstavljali.

Čeprav je sprva kazalo, da bo šlo za eno rutinskih laparoskopskih operacij, se je na koncu prelevila v osemurni poseg, pri katerem so mi odrezali deset centimetrov debelega črevesa. Izkazalo se je, da so se posevki endometrioze naselili na mehur, na zunanjo in notranjo stran levega jajčnika, ta se je prilepil na debelo črevo in bil zaradi ujete krvi velik skoraj kot pomaranča. Dr. Martina Ribič, pionirka in priznana kirurginja na področju endometrioze v Sloveniji, mi je po operaciji povedala, da so moja rodila precej poškodovana in da bom otroka po naravni poti težko spočela. Predlagala mi je umetno oploditev. Bolezen bi namreč lahko zaustavili le s hormonsko terapijo, ki pa bi izzvala umetno menopavzo. Povedala mi je, da če ne bom naredila nič, se bo bolezen ponovila, kar bi pomenilo, da mi bodo morali odrezati še kos črevesja in vstaviti stomo.

S partnerjem sta takrat začela intenzivno čistiti »nesnago« v vajinem življenju.

Že pred drugo operacijo endometrioze sva začela obiskovati energijske treninge. Del je bil tudi nanomasažni tečaj, kjer dobro uro izvajaš masažo z zaprtimi očmi. Maser mora izprazniti misli, položiti roke na masiranca in se prepustiti. Masažne gibe vodi energija in ne um. Da to lahko narediš, se moraš odpovedati sebi in biti samo kanal, po katerem se pretaka pozitivna energija. In tu se je zame začel največji žur. Imela sem tak odpor do masiranja naključno izbranega tečajnika, da so me že po petih minutah začele napadati negativne misli, upor, jeza, bes. Komaj sem še sledila navodilom. Potem se mi je nenadoma zavrtelo, stemnilo pred očmi, postalo mi je slabo in sesedla sem se na tla. Terapevt mi je z mirnim glasom dejal, da imam pet minut časa, da vstanem in nadaljujem. In sem. Po nekaj minutah sem spet padla po tleh. Prvi dan se mi je to zgodilo vsaj štirikrat. Nič bolje ni bilo preostale dni. Takrat sem v vsej svoji veličini srečala in spoznala svoj ego. Med vikendom sem dobila uvid, da moram sprejeti svojo ranljivost, ponižnost, da si moram dovoliti biti mehkejša. Počasi sem se uspela predati.

Sočasno ste v Münchnu enkrat na mesec obiskovali homeopata.

Doktor Brinz mi je enkrat na mesec injiciral homeopatske pripravke, ki celicam dajejo navodila, kakšne morajo biti, ko so zdrave. Vsakič, ko sem ga obiskala, je pod mikroskopom pregledal mojo kri. Moje celice so bile nepravilne oblike, zlepljene in nagnetene druga ob drugi. Enako so videti celice pri ljudeh, ki imajo raka. Po letu in pol so bile moje celice zdrave. Bile so okrogle in so plavale po medceličnem prostoru.

Poleg energijskih terapij ste popolnoma spremenili način življenja, v Zagrebu pa obiskovali še kitajsko mojstrico, da vam je pomagala očistiti negativna čustva in prepričanja.

Fizični faktor – uživanje zdrave hrane, nobenih poživil, veliko gibanja in zdravo spanje – predstavlja 20 odstotkov ozdravitve. V obdobju zdravljenja sem se za nekaj mesecev popolnoma izolirala tudi od prijateljev. Morala sem popolnoma resetirati telo in duha. Pobrisati stare miselne vzorce in si naložiti disciplino. Začela sem tudi ceniti in spoštovati znanje, ki sem ga pridobivala. Tako sem lahko začela s sprejemanjem jeze, objemanjem tega čustva in čaščenjem hvaležnosti. Vstajala sem ob petih zjutraj in šla na enourni sprehod v naravo. S prazno glavo, brez misli. Glava, polna misli, namreč preprečuje vstop sveži, pozitivni energiji, ki pomaga obnavljati telo. Med sprehajanjem sem morala ves čas gledati v zrak in zaupati, da me vodi nekaj višjega. To je bil eden od načinov za mehčanje mojega ega. Namen teh sprehodov je bil, da dojamem, da v življenju ne moremo imeti vsega pod nadzorom, da se je treba prepustiti in zaupati. Veliko sem tudi meditirala.

Slišati je kar naporno.

Pot zdravljenja je bila zame tako boleča, da sem bila prepričana, da bom od tega še bolj zbolela. Na srečo so bili ob meni ljudje, ki so mi znali razložiti, kaj se dogaja z mano. Ko se telo čisti nesnage, je hudo. Simptomi bolezni se najprej poslabšajo, zato veliko ljudi odneha. Čeprav so bile menstrualne bolečine neznosne, sem zdržala brez tablet. Ne vem pa, če bi uspela sama. Donald mi je bil v veliko oporo. Bil je podaljšek moje vere. Pomagal mi je tudi, da sem razčistila odnose z očetom. Očeta zdaj sprejemam takega, kot je, odpustila sem mu in mu ne zamerim več.

Zakaj ste se odločili, da svojo zgodbo podelite z javnostjo?

Želim, da bi ljudje bolj začeli zaupati v svojo moč. Po drugi operaciji, ko so mi povedali, da so moja rodila tako poškodovana, da ne bom nikoli zanosila po naravni poti, bi se moja zgodba lahko končala. Če ne bi imela ob sebi Donalda, ki je trdno verjel, da obstaja nekaj več, bi se vdala v usodo, sprejela hormonsko terapijo ali pa poskušala z umetnimi oploditvami. Donald pa je bil odločen, da mora obstajati tudi druga pot. In je.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.