Znova sodelujete v televizijskem kuharskem šovu – kateri po vrsti je že? Imate radi kamere, adrenalin, kaj vas pri teh projektih najbolj privlači?

Ja, s kamerami »prijateljujem« že kar nekaj let – če vključim še štiri sezone šova Gostilna išče šefa, se družimo že osmo leto … Vzdušje v studiu, ljudje za kamerami, adrenalin, ki te preplavi, ko začne utripati rdeča lučka »pozor, snemamo!« – to te potegne. Saj je tudi naporno, seveda, ampak ko je leto naokoli, se prav veselim ponovnega »masterchef obdobja«! Zato sem vesel, da lahko s super ekipo soustvarjam šov, ki popularizira kuhanje, navdihuje in poučuje.

Čas karantene je zagotovo zelo prizadel gostince – kako ste se počutili, ko ste zaprli svoj bistro?   

Uh, to je bilo zelo stresno obdobje; kar naenkrat si »odrezan« od akcije, ničesar ne moreš spremeniti, čakaš in se sekiraš. Počutil sem se kot na vlakcu smrti, v enem trenutku se je vse skupaj zdelo kot podarjene počitnice, že v naslednjem pa zgrmiš v brezno depresije in brezupa glede prihodnosti – in tako dan za dnem … A še vedno nismo na zeleni veji, ukrepi ostajajo v veljavi, s pol manj miz v restavraciji težko zagotavljaš rentabilnost. Poudarjam, da se moramo vsi vesti samozaščitno, paziti na distanco in vse to, a se bojim, da bo do naslednjega poletja kar nekaj gostincev zaprlo svoja vrata. Moj bistro drži pokonci najboljša ekipa in prepričan sem, da bomo zmogli!

Pred leti smo vas spoznali kot rock’n’roll kuharja, se še vedno vidite tako?

Rock je še vedno moja glasba, le da se z leti iz rock’n’rolla bolj preusmerja v blues in country – mogoče lahko vzporednice potegnem tudi s svojo kuhinjo. (smeh) Vedno raje kuham preprosto, na živem ognju, z manj tehničnega kompliciranja in več okusa v osnovnih sestavinah. Nikoli ne bom dal na glavo visoke kuharske kape, ostajam prizemljen in se vedno bolj vračam h kulinaričnim koreninam. Ob spremljavi dobrega rocka, seveda!