Še vedno poučuje. Začneva s sedanjostjo. Zanima me, kako živi danes, kaj počne, kakšni so njeni dnevi. »Zdaj živim bolj sproščeno, sem upokojenka. A kot vsi upokojenci tudi jaz nimam čisto nič časa. (smeh) Še vedno igram, koncertiram manj, ker ne maram več potovati naokrog – odpovedala sem turnejo po ZDA, počasi bom izpregla. Imela bom poslovilni koncert, a ne zadnjega. Ker sem zaslužna profesorica Akademije za glasbo UL, še vedno poučujem, imam dva zelo talentirana študenta. Najsrečnejša pa sem, kadar sem z vnukinjama. Dobivamo se enkrat, dvakrat na teden, sploh ob vikendih, ker imata tudi onidve že svoj ritem, šolo in obšolske dejavnosti. Imam pa zdaj res malo več časa za prijatelje, dostikrat se dobim tudi z nekdanjimi kolegi in študenti ..., tako, da živim kar lepo. Imam kolega v ZDA, pianista, ki je star 90 let, tudi še poučuje in je kot mladenič! Malo si dopisujeva, malo se slišiva. In se hvaliva drug drugemu, da še vedno nastopava.« (smeh)

Z dvanajstimi leti v svet. Dubravka Tomšič Srebotnjak je prvič odpotovala v svet, ko je imela komaj dvanajst let. Najprej v London in nato v New York. Z devetnajstimi leti se je vrnila v Slovenijo. »Nastopam od svojega petega leta, do danes sem videla ves svet. Nastopala sem v največjih dvoranah, z najprestižnejšimi orkestri, z izjemnimi dirigenti. V tem sem zelo uživala, moji spomini so prelepi, a enkrat je treba nehati.« (smeh) Zanima me, katera mesta so jo najbolj prevzela. Malo pomisli: »London, New York, Boston, Mexico City, Buenos Aires, Sankt Peterburg. V slednjem sem doživela takšne ovacije na koncu koncerta, da sem morala igrati 17 dodatkov, nakar nisem več vedela, kaj naj zaigram, in sem zaprla pokrov klaviatur. (smeh) V Madridu je na moj koncert prišla kraljica, moški pa so mi po koncu koncerta metali bele naglje na oder. To je bilo res nepozabno doživetje. Pa v Amsterdamu – ko vsa dvorana v hipu vstane in skandira. Tudi mariborska publika je prisrčna. Japonci veljajo za zadržane, a so vstali in vzklikali, nato pa so spet sedli in umolknili. To so bila čudovita doživetja, najlepši spomini.« 

Juilliard. Obiskovala je slovito ameriško glasbeno akademijo Juilliard. A to takrat ni bilo preprosto. »Morala sem se boriti za štipendije, za mesečno štipendijo iz Slovenije oziroma Jugoslavije in štipendije za šolanje na Juilliardu. Vse skupaj so bile velike vsote, da sem dobila dobro izobrazbo. Obiskovala sem oboje hkrati, gimnazijo in glasbeno akademijo Juilliard – brez mature ne bi dobila diplome na Juilliardu. Na Columbii sem naredila še prvo stopnjo psihologije. Vstajala sem ob šestih zjutraj in hodila spat ob polnoči. Naloge za šolo, predavanja na Juilliardu in vadenje klavirja. Prvo leto je z nama z mamo živel oče, kasneje se je vrnil v Slovenijo, midve pa sva ostali v New Yorku. Arthur Rubinstein (sloviti pianist, op. a.) me je po končanem šolanju vabil v Pariz, a sem zaradi očeta šla domov tudi jaz.«

Arthur Rubinstein

Dubravko in Rubinsteina veže posebna zgodba. Dubravka mu je že kot deklica večkrat nesla vrtnico pa koncu njegovega koncerta. Seveda si je zapomnil deklico s kitkami. Nekoč so mu jo predstavili, poslušal je njeno igranje in bil navdušen. In bil kasneje njen mentor, učitelj. Po diplomi na Juilliardu se je pri njem izpopolnjevala dve leti. »Ni maral besede učitelj, rekel je, da bo delal z mano. Pripravila sem repertoar in šla k njemu igrat. Lahko sem prišla na pouk vsak dan, če sem imela pripravljeno novo skladbo. Garala sem, kolikor se je dalo. Takrat sem bila stara 17 let. Njegova žena je bila tako prijazna, da me je vsakokrat povabila na kosilo ali večerjo, ker je vedela, da z mamo komaj shajava.« Dubravka je kot mladenka dobila v dar ploščo, na kateri je Rubinstein igral Chopina, bila je tako vzhičena, da je rajši hodila na njegove koncerte kot jedla večerjo. O tem piše tudi Rubinstein v svoji knjigi. »Poleg igranja klavirja sva se pogovarjala o slikarstvu, o umetnosti, z njim sem dobivala splošno izobrazbo,« se spominja gospa Dubravka. »Do mene je bil zelo prijazen, ker sem bila vedno dobro pripravljena, prepričana v svojo interpretacijo. Bila sem zelo zrela, kar se tiče glasbe. Sem ga pa videla, kako je bil do drugih včasih zelo strog in celo jezen.« Vprašam jo, kakšna profesorica je ona. Pa se zasmeje: »Včasih sem premehka in preveč popustim študentu. A sem zahtevna, morajo dati nekaj od sebe. In želim jih naučiti osnove. Brez talenta ni nič, brez vaje pa tudi ne. To je kot diamant – če ni brušen, ni lep. Če nisi discipliniran, če ne vadiš, ni nič. In to moraš narediti, ko si mlad – da imaš čim več repertoarja. Nekateri morajo vaditi več, drugi manj. Jaz sem vadila vsaj šest ur na dan, če sem nastopala z različnimi programi, pa več. Nekateri vadijo po deset ur. Zdaj vadim po dve, tri ure na dan.«

Pogreša pogovore z možem

Dubravka Tomšič Srebotnjak ni nikoli pazila na prste, kot so to počeli nekateri drugi pianisti. »Nosila sem težke vrečke, pa sem s tem samo koristila rokam, da so bile močnejše,« se smeje. Kaj sicer naredi zase? »Rada hodim na sprehode, rada plavam, zaradi hrbtenice – ki je šibka točka vseh pianistov, ker veliko sedimo. A pri gibanju nisem tako disciplinirana kot pri vadenju klavirja. Priznam.« Vrsto let je bila poročena s skladateljem Alojzom Srebotnjakom. Od njegove smrti je minilo devet let. Še vedno ga pogreša. »Skupaj sva bila skoraj 50 let. Imela sva se rada, pa tudi profesionalno sva se dopolnjevala. Glasbeniki smo navajeni biti sami, tudi kadar stopiš na oder, si sam ... a včasih sem osamljena. Pogrešam pogovore z njim.« Samoto ji dostikrat prežene sin Martin, režiser. »Imam tudi čudovito snaho in moja dva sončka, moji vnukinji, imamo se radi, v njihovi družbi res uživam.« Martin je ustvaril dokumentarni film o njej; kako je bilo delati s sinom? »Bilo je zanimivo, lepo, a rekla sem mu, da nerada govorim, da se izražam skozi glasbo in da naj me s tem ne muči. In tako me je posnel med govorjenjem, ne da bi sploh vedela, da je snemal, da bo šlo to v film,« se muza gospa Dubravka. 

Dubrovnik, Ljubljana, New York

To so tri točke, tri mesta, ki jih je Martin Srebotnjak izpostavil v dokumentarcu. Dubravka se je rodila v Dubrovniku, a živela tam ni nikoli, je pa redno hodila na počitnice. Še danes ima tam hišo z vrtom, z družino radi hodijo tja. Rada plava in poletja preživlja tam. Ljubljana pa je čisto njeno mesto. V New Yorku je sicer živela sedem let. 

Dati ljudem nekaj lepega

Treme ni imela nikoli. »Nastopam že od petega leta. Vedno sem bila pripravljena na nastop. Nikdar me ni bilo strah. Večja je bila dvorana, več je bilo publike, bolj sem uživala, lažje mi je bilo igrati. Z užitkom sem šla na oder, z napetostjo, ali bom lahko prenesla fluid na ljudi in jim dala nekaj lepega. To se ne zgodi vsakokrat. Saj izpelješ nastop profesionalno, a ni nujno, da bo vsakič isto. Moraš se predati, ljudje te sprejmejo. Publiki moraš nekaj dati, jo osvojiti. Moja mama je vedno rekla: 'Igraj z dušo!' Z občutkom, s predanostjo. Ko si ves vznesen od glasbe, ko čutiš, da imaš publiko, da si jo pridobil – to je čudovit občutek. Da si ji dal nekaj lepega tisti večer, da so uživali. Največji dosežek se mi zdi, da so uživali ljudje, ki so delali v zakulisju, za odrom, pa so mi rekli, da jih je moje igranje prevzelo, da bodo še poslušali takšno glasbo. Mi ne igramo samo za poznavalce ali za tistih nekaj kritikov – igramo za ljudi, ki imajo radi glasbo. Da pozabijo na svoje tegobe. Da se za urico ali dve prepustijo glasbi. To je moje poslanstvo.«

Več zanimivh zgodb preberite v novi izdaji revije Zarja Jana!

01_Zarja_Jana_15
Zarja Jana
naslovnica