Mobilna verzija
00:04 17. avgust 2018

Nuška Drašček: Moj mož kakšne velike izbire nima

Alenka Sivka/Revija Zarja
0

Od popevk do operne dive: iz pevke v zboru APZ Tone Tomšič je Nuška Drašček postala eden glavnih glasov v Perpetuum Jazzile, osvojila je zabavne melodije in odre, zdaj poje zahtevne arije v ljubljanski Operi, bila je tudi spremljevalka operne dive Ane Netrebko na njenem gostovanju po Evropi.

drascek2

"Kilogrami? Imam jih, nosim jih, to je to." Foto: Mateja J. Potočnik

Nuška Drašček je lani zmagala na Slovenski popevki, letos se je uvrstila v finale Eme. Čudovite in nepozabne so bile njene Španske zgodbe. Pela in igrala je v muzikalu Vesna. Kako lahko tako lahkotno prehaja iz ene glasbene zvrsti v drugo? Kako je lahko v vseh tako popolna? Koliko energije ji vse to vzame? V živahnem pogovoru, polnem smeha, saj si Nuške drugačne sploh ne moremo predstavljati, nas je zanimalo vse to in še kaj več.

Nuška, študirali ste politologijo, zdaj pa ste operna in zabavna pevka – si kaj pomagate z znanjem politologije?

Nič kaj dosti. Študij je bil sicer izvrsten, bolj razumem nekatere vzvode, vzroke in posledice dogodkov, a ne morem reči, da se s tem področjem kaj posebej ukvarjam. V drugem letniku sem spoznala, da to ni to, a sem vseeno želela dokončati, kar sem začela. Nisem pa računala na še en študij. (smeh)

Na akademijo za glasbo. Ta vam je sama prišla naproti, ne?

Se mi je »zgodila«, ja. (smeh) Ko je Matjaž začel učiti na akademiji za glasbo, sem bila ravno v zaključnem letniku v njegovem razredu na glasbeni šoli v Zavodu sv. Stanislava, tako da je bilo nadaljevanje smiselno.

Je Matjaž Robavs zaslužen, da zdaj pojete opero?

Kar se petja tiče, je bil on moj edini profesor, moji operni uspehi gredo z roko v roki z njim. Z njim se pripravljam na vse.

Kako to, da pojete toliko različnih zvrsti?

Veliko stvari me zanima. Tudi če rad bereš, ne bereš samo pravljic. Rada se lotim različnih zvrsti, ampak tistih, ki jih lahko korektno izvedem. Zdi se mi tudi, da mi to prelivanje koristi. Vse zvrsti me bogatijo kot človeka in nadgrajujejo. Nočem se omejevati. Vse to me veseli.

»Potovati z Ano Netrebko po Evropi je bilo razkošje, raven, ki je neverjetna. Njeni pristop in neposrednost, preprostost so me navdušili. Včasih je potožila, da je zelo utrujena, da ne ve, kako bo zmogla, a potem je zapela tako, da ti je šlo na jok. Normalna ženska, a operna diva.«

Z vlogo Kerubina v Figarovi svatbi – z moško vlogo – ste tudi magistrirali.

Res je, magistrirala sem marca 2016. Septembra 2017 pa so mi na Univerzi v Ljubljani podelili še priznanje umetniških del, kar je na umetniškem področju ekvivalent znanstvenemu doktoratu.

Študij zaključen torej.

Ja, mislim, da ne bom šla študirat ničesar več. (smeh)

Na Slovenski popevki ste zmagali, letos ste peli na Emi, pred vami je premiera opere Lepotica in zver. Kateri oder je veličastnejši?

Vsak ima zakonitosti in stvari, v katere se lahko zapleteš. Pri operi moraš paziti na orkester, zgodi se ti lahko vse živo. Vedno imam tremo, čutim odgovornost do občinstva in sebe. Opera je zelo obsežna, zato je trema drugačna kot pri drugih nastopih, a vem, da bom prišla »čez«. Na Emi je težko, ker je samo ena skladba. Tu moraš prepričati ljudi samo z njo. Lažje je narediti koncert. Če narobe zastaviš opero, boš težko prišel do konca, opera je tek na dolge proge, ki daje občutek sprinta. Ema pa sprint tudi je. Na šus moraš priti do konca. Dobra analogija, ki sem jo zdajle pogruntala! (smeh)

Vsi, ki vas poznajo, pravijo, da ste pri petju perfekcionistka.

Ja, pri petju sem pa res. Lahko vstanem zelo zgodaj, se upevam, vadim, sploh mi ni težko. Za karkoli drugega pa: A lahko malo kasneje? Petje me tako zanima in vleče, da si moram prav zavestno vzeti premor. Tako rada imam učenje, iskanje, raziskovanje, da ne morem nehati. Ko že misliš, da znaš, moraš znanje še vedno obnavljati. Na vajah ti kdaj telo ne pusti, da bi dobro pel, in ne moreš nič, moraš se ustaviti. Tega se moram še naučiti. Glas se razvija, dobiva višine, barva se spreminja, to so nianse, človek gre vedno naprej. Vsak mesec bi lahko pela kaj novega. Zanimajo me samospevi, oratoriji, nove vloge, lani sem imela Španske zgodbe, idej imam ogromno. Želim si mecena, ki bi skrbel zame, jaz pa bi lahko samo ustvarjala. (smeh) Se zaprla v knjižnico, brala, se učila ... Žejna sem tega. Morda zato, ker sem pozno začela, ker nisem imela toliko stika s klasiko. Zdaj pa sem kot otrok v trgovini s sladkarijami. Vse bi.

Kako soprog spremlja vaše nenehno navdušenje, skoraj že obsedenost z glasbo?

No, saj kakšne velike izbire nima. (smeh) To je tako velik del mene, da brez tega ne bi mogla živeti. Včasih mora biti kakšen pogovor, da razume zakaj. A se lahko zmeniva. Dostikrat pomaga, da pride na kakšno predstavo, in potem reče: »Aha, okej, razumem.« Na primer pri Pepelki me je slišal vaditi zadnjo arijo, a prej je še tri ure glasbe, kjer precej pojem. In je razumel. Zoprno je tudi, da ne smem zboleti. Izogibam se bacilom, kolikor se le da. A pri otroku je to zelo težko. Kadar je sezona prehladov, ne hodim v kino, v nakupovalne centre. V obdobju pred Pepelko in Emo sem morala vsak dan vaditi, ker se vsak dan brez treninga pozna. Letos bo enako. Zato je pomembno, da ne zbolim, da sem ves čas v kondiciji. V fizični in pevski.

Z operno divo Ano Netrebko ste potovali po Evropi. Kako je bilo?

To je bilo razkošje, raven, ki je neverjetna. Njeni pristop in neposrednost, preprostost so me navdušili. Je čisto »normalna« ženska, a garačka. Včasih je potožila, da je zelo utrujena, da ne ve, kako bo zmogla, a potem je zapela tako, da ti je šlo na jok. Njen glas te ponese nekam drugam. Je zelo topla, duhovita oseba. Meni je bila zelo všeč. Normalna ženska, a operna diva.

Kako je prišlo do tega, da ste jo spremljali?

Organizirana je bila avdicija, opravila sem jo in to je bilo to. In potem smo šli z njo na turnejo. To je bila res krasna izkušnja. Če zdaj gledam posnetke opernih hiš, v katerih smo bili, me preveva dober občutek, ko se mi zdi, da hišo nekako poznam – natančno vem, kje imajo garderobo. (smeh)

»Kilogrami? Imam jih, nosim jih, to je to. Pol toliko se ne obremenjujem z njimi, kot se drugi. Ves čas me sprašujejo o tem. Moja teža niha, pa kaj potem?«

Glede na vašo kakovost in zavzetost, kaj boste storili, če boste dobili kakšno ponudbo iz tujine?

Odločila se bom takrat, a načeloma me to zanima. Koga pa ne bi? Nekaj sem že delala v tujini, a si absolutno želim še. Gotovo bodo še priložnosti, in takrat bom z veseljem sprejela.

Vaš sin je star sedem let. Kako »vozita«?

Trudim se, da naredim vse stvari ali skoraj vse, ko je on v šoli, da imam potem, ko pride domov, vsaj dve ali tri ure v celoti namenjene njemu. Pogovarjava se, zvečer imava obred branja slovenske ali angleške knjige. Sin se je navadil, da ima očka takšno službo, mamica pa drugačno. In tako je, to so dejstva življenja. Zdaj gre kdaj že z mano, rada bi, da pride poslušat Pepelko, Carmen še ni primerna zanj – ker me na koncu ubijejo. Ker je zelo empatičen, ne bi rada, da bi imel travmo zaradi tega. (smeh) Pepelka pa je pravljica, ki jo pozna in je zabavna ter duhovita, tako da bo gotovo užival. Me je pa že poslušal peti arije in mu ni čisto tuje. Le pritoževal se je: »Mami, to je pa zelo naglas. A lahko poješ malo tišje, ker nič ne slišim?« Ker je na tablici gledal kakšno stvar. (smeh)

Ste bili na koncertu Placida Dominga?

Ne, ker sem imela po dolgem času prost vikend, sva s sinom imela »mami- sinko čas«, sem ga popokala in sva šla na morje, se sprehajala, si organizirala hišni kino, pekla palačinke, brala in risala, res sva uživala. In iskreno rečeno, sem pozabila, da bo Placido 20. januarja v Sloveniji. (smeh) Nisem ga imela v načrtu. December in prva dva tedna januarja sta bila noro polna.

Pekli ste palačinke, pravite, in radi poveste, da uživate tudi v peki peciva. Še vedno?

Ja, seveda. Rada kuham. In pečem. Kupila sem si aparat Kitchen aid, ki sem ga gledala sedem let. Zdaj so mu znižali ceno in sem si ga privoščila. Še vedno je bil drag, en teden sem oklevala, a sem si rekla, da toliko garam, da si ga lahko privoščim. In sem si ga. In sem napisala na Facebook, da so mi ga prinesli Božiček, dedek Mraz, zobna vila ... (smeh)

In?

Super je, že prej sem imela dober aparat, ampak ta res dobro dela – navdušenke nad peko bodo vedele, kaj mislim, če rečem, da »pride do dna posode«. Ga kar gledam. (smeh) Tih je, hiter in dober. Moj, moj. (smeh)

Katera pa je top sladica, ki jo pripravite?

Limonova pita. Brutalno dobra je. Imam jo noro rada, imam dober recept.

Ampak če spečete noro dobro pito, jo morate potem pojesti.

S tem nimam težav, imam ogromno odjemalcev. Naredim jo, kadar pride na obisk moja mama, tu so še Mihovi starši in je hitro zmanjka. Jaz pojem košček ali dva. Uživam v peki, vonjanju. Ni lepšega vonja, kot je vonj po doma pečenem kruhu. Še Luka mi rad pomaga pri peki.

Kilogrami?

Imam jih, nosim jih, to je to. Moja teža itak ves čas niha, v zadnjem obdobju nisem imela reda pri hrani zaradi prezasedenosti in nisem jedla dovoljkrat na dan. Prav čutim blokado, čutim, da se mi je sistem »zabasal«. Res moram jesti od petkrat do šestkrat na dan, sicer se mi pozna pri počutju. Vse, kar se mi dogaja s kilogrami, je stranski produkt tega, kako se počutim. Se pa pol toliko ne obremenjujem z njimi, kot se drugi. Ves čas me sprašujejo o tem. Moja teža niha, pa kaj potem? In pri meni ne niha pol kilograma, kot pri večini, ampak od tri do pet kilogramov. Ampak tako je.

Ravno zato ste bili vzor mnogim ženskam, ker se s težo in kilogrami niste obremenjevali.

Zakaj bi se? Sem kaj drugačen človek, če imam plus ali minus kilogramov? Niti malo ne. Sem se pa takrat, ko sem res zelo shujšala, in to načrtno, prvič, da je bilo tako načrtno, zato ker sem čutila začetek zdravstvenih težav in da me telo ne uboga. Bolel me je hrbet, prevečkrat sem bila zadihana, in sem zaslišala alarme. Pa sem šla na polno. Hodila sem tudi v fitnes, a mi zdaj časovno ne uspe. Se pa vozim s kolesom v Opero, na primer. Imam tak metabolizem, da moram jesti na dve uri, in če to počnem, je vse v redu. To potrebujem za zdravje in dobro počutje. Najprej je zdravje, pametna razporeditev hrane, ob enajstih zvečer na primer ni dobro jesti sladkarij, po kosilu pa seveda lahko. Kdo mi bo prepovedal sladico, halo! (smeh) Sem gurman, rada imam okuse, ne velike količine. Ljudje se s tem preveč obremenjujejo, še posebej z drugimi. Predvsem se moraš poslušati.

Kako počivate? Sploh znate?

Znam. Znam si vzeti uro čiste tišine zase, uležem se, preberem delček knjige, pogledam kakšno serijo. Kaj spečem. To je zame počitek. Sedaj si tudi kaj sešijem, tudi to mi prija. Z veseljem in lahkoto dam vse štiri od sebe in gledam v zrak.

Kakšne so vaše idealne počitnice?

Kjerkoli, kjer smo skupaj, imamo čas za igro, ne gledamo na uro in imamo mir.

Kako ohranjate zakon, koliko časa ste poročeni?

Poročila sva se leta 2009.

U, to je pa že kar nekaj let.

Hvala, ker ste me spomnili! (smeh) Res je hitro minilo. Veliko dela je. Treba se je pogovarjati, sproti. Pridejo obdobja, ko imava res malo časa za naju, ko se lahko samo pozdraviva, pa potem obdobja, ko imava malo več časa. Sva pa tudi zelo velika prijatelja. Rada greva na večerjo ali si jo pripraviva sama. Nisva zahtevna. Pogledava kakšen film.

Čas za prijatelje?

Tega pa sem si začela organizirati. Ker sem videla, da sicer preprosto ne pridem do prostega časa, kar pokličem in se dogovorim s prijateljicami za kosilo, zajtrk. Zadnjih pet let tega časa »o, poglej, prosta sem« ni več. Organiziramo si tudi »babji vikend«, prijateljici – ena iz Londona, druga iz Celja –, prideta k meni, čvekamo, kuhamo, jemo, pijemo ... To potrebujem. Čisto babji čvek in čvek o reševanju sveta. In to z njima dobim.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

zarja št. 6, 6. 2. 2018

Vaš prispevek