Orion, Šel si mimo, Ptica vrh Triglava, Življenje je vrtiljak, Ples oblakov, Otoki, Maja z biseri, Lastovka, Presenečenja, Pegasto dekle, Na vrhu nebotičnika, Ljubljančanke je le nekaj najbolj znanih skladb, ki jih je ustvaril Jure Robežnik. In delček teh skladb smo lahko ob spremljavi Simfoničnega orkestra, Big Banda in Mladinskega zbora RTV Slovenija ter pod dirigentsko taktirko Patrika Grebla, Lojzeta Kranjčana, Mojmirja Sepeta slišali na tradicionalni Poletni noči.
Najljubše slovenske zimzelene uspešnice so tako na edinstven način prepevali Ana Dežman, Braco Koren, Manca Izmajlova, Rok Pečečnik, Irena Vrčkovnik, Alenka Godec, Eva Hren, Nuška Drašček, Andraž Hribar, Neisha, Ana Soklič, Janez Bončina, Eva Boto, Elda Viler, Nina Strnad, Lea Sirk, Katja Koren, Mitja Bobič in Alex Volasko. Orkestralni del glasbe je bil večinoma izveden iz Robežnikovih izvirnih partitur, nekaj pa je bilo tudi novih priredb. In ravno izjemno število različnih novih skladb je v zadnjih časih precej mnogo več kot včasih, se spominja Robežnik, ki ob tem pravi, da so skladbe v zlatih letih popevke prišle bolj do izraza, zato so ljudi toliko bolj zanimale. In ravno to se še dandanes opazi, saj znamo zapeti več zimzelenih kot novodobnih popevk, ki jih skorajda (žal) ni več …
Spomin na mnogo manj glamurozno popevko še živi
Vedno, ko zaslišimo ime Slovenska popevka, se v nas prebudi nostalgija po starih časih. In po časih, ko smo spremljali glamurozni festival San Remo, na katerem smo lahko med prepevanjem občudovali nepozabne obleke. Toda Slovenska popevka, ki se je 10. maja 1962 začela v na novo zgrajeni festivalni dvorani na Bledu, je bila precej skromnejša kot ostali tuji festivali. Mojmir Sepe ima na začetke popevke lepe spomine, z veliko navdušenja in čustev. »Vaj včasih sploh ni bilo, če pa so že bile, so bile kar na odru, le nekaj ur pred prireditvijo. Tudi besedila so se včasih popravljala še zadnji trenutek,« se spominja Mojzes, ki dodaja, da je našo popevko najbolj zaznamovala Marjana Deržaj. Jure Robežnik pa se spominja, da ko se je festival začenjal, je bilo to v duhu dobe, v kateri smo živeli. Sam festival so, kot pravi, sčasoma nadgrajevali, in sicer da je postal mednarodni festival.
Vladimir Frantar je poskrbel, da popevk ne bomo pozabili
Kot je v edini in svoji knjigi o Slovenski popevki 'Enkrat še zapoj – 50 let Slovenske popevke' zapisal Vladimir Frantar, se je naša popevka »verjetno razvijala iz tujih in domačih poskočnih pesmic, tudi narodnih in narodno-zabavnih, iz kupletov, deloma iz italijanskih kancon in iz francoskih šansonov, iz jazza, tudi iz operetnih melodij. Vse skupaj se je začelo v dežju, skromno in brez občinstva. Da bi napolnili dvorano, so delili brezplačne vstopnice, pa vendarle je bil avditorij, razen v finalu, precej prazen.« Frantar, ki si je v živo kot šestnajstletnik ogledal tudi prvo slovensko popevko – mimogrede, z mamo sta porabila vse prihranke, se usedla v fička in se za tri dni nastanila na Bledu –, danes ni najbolj zadovoljen s popevko, predvsem zaradi tega, ker se vse odvija v enem samem večeru, pa še to po navadi v studiu, poleg tega pa se vse prevečkrat spominjamo le zmagovalnih skladb.
