Zabava

Aljoša Bagola: Ego je najbolj halucinogena droga

BARBARA FURMAN / revija Bodi Zdrava
2. 5. 2023, 17.00
Deli članek:

Bagola je predvsem izjemen pripovedovalec zgodb. Zgodb, ki v poslušalcu prebujajo nove uvide samega sebe.

MIRAN JURŠIČ
Aljoša Bagola

Nekdaj zelo uspešen oglaševalski guru, danes pa pisec knjižnih uspešnic in eden najbolj priljubljenih predavateljev pri nas. Svojstven. Samosvoj. Sočuten. Slikovit v izražanju. Kot da ne bi bila na intervjuju, ampak nekakšnem koncertu besednih sozvočij. Užitek ga je poslušati, saj s simpatično lahkotnostjo niza dragocena spoznanja o sebi in življenju sploh. In me vmes nasmeji z izvirnimi besednimi skovankami iz obsežne zakladnice »bagolizmov.« Kajti Bagola je predvsem izjemen pripovedovalec zgodb. Zgodb, ki v poslušalcu prebujajo nove uvide samega sebe. Pred leti ga je težka izkušnja z izgorelostjo dodobra prevetrila in mu podarila izzive, ki jih ni spregledal. V njih je prepoznal priložnost za samoraziskovanje, za nikoli končan proces, ki človeku omogoča ustvarjalni napredek. Če se je le pripravljen izviti iz svojega zapredka, pravi.

Aljoša, se je odločitev, da uspešni oglaševalski karieri pomahate v slovo, izkazala za pravilno?

Zagotovo. Stopil sem na pisateljsko in predavateljsko pot, na kateri si sam določam urnik in ritem življenja. To je svojevrstno bogastvo. To je privilegij. Pravzaprav gre za osvobojenost od pogleda na svet, ki je vezan na ustoličen urnik, in zato svet pogosto ni ličen. Ko to uvidiš in presežeš, radosten prisopihaš do osveženega optimizma, ki ga živim zdaj.

K zadovoljstvu in sreči težimo vsi, a le redki se odločijo za poglobljeno spoznavanje samega sebe in iskanje odgovora na vprašanje – kdo sem? Predvidevam, da ste si vi to vprašanje že postavili. Ste našli odgovor?

Če odmislimo sfere duhovnega in filozofskega, vemo, da ima človeško bitje poleg potreb po hrani, varnem zatočišču in razmnoževanju tudi potrebe po psihološki varnosti, sprejetosti in občutku, da tvorno prispeva k skupnemu namenu. Potem sledi samoaktualizacija oziroma uresničevanje talentov in darov. Prepričan sem, da resnično živimo le takrat, ko jih uresničujemo. Ko sledimo poslanstvu, zaradi katerega smo prišli na ta svet. Žal pa večina ljudi zgolj »hodi v službo« in nenehno odšteva dneve do dopusta. Opažam, da nekateri komaj prispejo z dopusta in že načrtujejo novega, saj tako v vmesnem času lažje zdržijo. Toda ta vmesni čas je vendar življenje! (smeh) Če življenje doživljamo samo kot obdobje, ki je natrpano z obveznostmi, stresom, konflikti in obremenjujočimi odnosi, potem nečesa zagotovo ne počnemo prav.

Pozivate nas k spremembi. Toda številni se sprememb bojijo.

Če si ne upamo sprejemati lastnih izbir in odgovornosti zanje, raje ostajamo v svojem zapredku, v katerem ni napredka.

Brez napredka pa ni uspeha, po katerem tako zelo hrepenimo.

Ljudje smo fascinirani nad uspehom, ki se meri v milijonih, kvadratnih metrih, konjskih močeh, kosih oblačil, blišču in urah, posvečenih delu. Tudi sam sem nekoč pripadal tej miselnosti in z zanosom mladostne energije sem v vznemirljivem in natrpanem urniku tudi užival. A danes mi uspeh pomeni tudi to, kako dolgo sem lahko odklopljen od službenih obveznosti, kako dolgo lahko sprehajam psa, kolikokrat na teden lahko skuham okusno kosilo in grem potem še predavat ...

Uspeh je tudi, da si dovolimo raziskati, kaj nam preprečuje biti zadovoljen, osmišljen. Prej ali slej spoznamo, da nas ovirajo miselni vzorci, ki jih posrkamo vase v zgodnjih otroških letih. Tisti neprizanesljivi notranji glas, ki nenehno preži na naše napake, spodrsljaje in pomanjkljivosti in nas bega z vprašanji o tem, kaj bodo drugi rekli. Tako postanemo sužnji pričakovanj drugih. Če bi nas o teh psiholoških vzgibih učili v šolah in če bi se o tem znali pogovarjati v družini, bi bil pritisk zagotovo veliko manjši. Manj obremenjujoč, manj dušeč. A nikoli ni prepozno, da se spoznavamo in spoznamo. Ko rahljamo najrazličnejše spone, uvidimo, da se jih lahko osvobodimo. Takrat pride do prebojev, ki jim moramo slediti vse svoje življenje. To je proces. To je tista najresničnejša skrb zase.

In potem bomo imuni za travmaterializem – to je ena od številnih vaših besednih skovank. Kaj sporočate z njo?

Med prebujanjem se mi pogosto utrnejo takšne besedne molekule. (smeh) S travmaterializmom označujem potrebo po kopičenju materialnih dobrin, s katerimi želimo zapolniti praznino v sebi. Praznino, ki je nastala kot posledica travm in nerazčiščenih vsebin že iz otroštva. Poskušamo jo zapolniti s stvarmi, ki jih sploh ne potrebujemo, a so nam všeč, ker nas za hip zamotijo. Tega ne govorim kot kakšen spokorjeni grešnik z odlično oglaševalsko kariero, ampak kot nekdo, ki rad opazuje življenje in sodobno konstrukcijo resničnosti. Naša obsedenost z dosežki in uspehi novodobnih vizionarjev pogosto zasenči njihove težke in travmatične izkušnje že iz otroštva, ki so nezavedni motivatorji za zunanji uspeh. Tako Steve Jobs in Elon Musk sta posledice zgodnjih travmatičnih dogodkov »samozdravila« z razvpito deloholičnostjo in neprizanesljivimi načini vodenja, ki – kot v zadnjem času komentirajo strokovnjaki – pri Musku mejijo na novodobno sužnjelastništvo. To je le eden od številnih dokazov, da smo vsi potencialni jetniki nepredelane bolečine iz otroštva, ki se ji pustimo pleniti vse življenje. Ob tem pa mislimo, da smo zdravorazumska bitja. Smo res?

Kako doživljate besede?

Rad se poigravam z besedami in sestavljam nove. Pravim, da so črke atomi, besede molekule, knjige pa življenje. Besede so moje orodje. Doživljam jih kot svojevrstno arhitekturo, s katero gradim neki svet. Z besedami sprožam čustva in čudenje. Ljudje smo živi takrat, ko se čudimo življenju. Večkrat pravim, da moramo biti turisti v življenju. Da se moramo čuditi. Ko smo turisti, smo prisotni v trenutku, tukaj in zdaj. Čuječi. Prisotni. Navdušeni. Takrat smo v stiku s svojim notranjim otrokom. Želim zgraditi svet, v katerem se ljudje čudijo človeški kreativnosti.

Jaz se čudim vašim besednim akrobacijam. Zanimivo zveni besedna skovanka »lovorikebana.«

Lovorikebana sporoča, da ljudje pogosto odnehamo pri prvem uspehu. Ko pridemo do prvih lovorik, iz njih v naslednjem trenutku naredimo ikebano za na grob.

Všeč mi je, super … (smeh)

Ljudje se poročijo in si ustvarijo družino in mislijo, to je zdaj to. Da to zadostuje do konca življenja. Ne zavedajo se, da so zgolj prišli do točke, na kateri je treba začeti odraščati, saj se šele takrat začnemo resnično učiti. A mi raje spimo ne domnevnih lovorikah. (smeh) Zato – lovorikebana.

Besede pletejo zgodbo. Pravite, da so zgodbe ključna valuta našega obstoja. Zakaj?

Zato, ker zgodbe našemu obstoju dajejo smisel. Zgodbe nam dajejo psihično varnost, nas povezujejo, navdihujejo, dajejo identiteto, ponujajo izbire, osvetljujejo možnosti. Žal so družbena omrežja ugrabila koncept zgodbe. Danes nas omrežja v vsakem trenutku silijo k ustvarjanju zgodb (your story), ki pa to niso. Ko objavimo fotografijo, kjer sprehajamo psa ali (nizko)kalorično zajtrkujemo, so to zgolj utrinki iz življenja. Zgodba pa mora imeti strukturo, dramo, konflikt. Ker vrednost zgodbe je v tem, da sporoča, da se vsi v življenju sicer soočamo s konflikti, preizkušnjami in na prvi pogled nemogočimi izzivi, a so vsi rešljivi. Zato je zgodba ključno človeško bogastvo.

Ste eden najbolj priljubljenih predavateljev pri nas. Komu predavate? Kakšne vsebine?

Na začetku minulega leta sem na povabilo Urše Alič v organizaciji Špas teatra s svojo predavateljsko turnejo obredel vse velike odre v Sloveniji. Sicer sem pa že vrsto let vsak teden na različnih koncih Slovenije, saj me vabijo na konference, dogodke, v podjetja, vrtce, šole, bolnišnice, na občine, ministrstva itd. Predavam pa o ključnih izzivih današnjega časa – o učinkoviti skrbi za duševno kondicijo, o pomembnosti zdravih odnosov. Opažam, da imamo Slovenci težave s pravočasnim in zdravim postavljanjem meja, čemur pravim nemokracija. Skratka, kot vidite, vse to počnem na svoj značilni način, prežet z zavezo do ustvarjalnosti.

Nemokracija – še ena vaša besedna skovanka?

Ja. Ker ko pride do besede NE, smo NEMI. Zato »nemokracija,« vladavina nezavzemanja zase. Ljudje se ne znamo postaviti zase, ne znamo sporočati svojih potreb, ne znamo (si) postavljati meje. To poglablja lastno nevrednost. Da se bomo tega osvobodili, nas čaka še kar nekaj dela. Tej temi bo zato posvečena moja nova knjiga.

Nizate knjižne uspešnice. Vaša knjiga Kako izgoreti je bila najbolj prodajana knjiga leta 2020, knjiga Srečo, prosim pa je bila druga najbolje prodajana knjiga leta 2022. Čestitke!

Hvala. Trenutno gre zelo dobro tudi zbirki mojih misli za vsak dan v letu, poimenovani (S)misli. Zelo sem vesel in ponosen, da so moje vsebine tako srčno sprejete med bralkami in bralci. Toda ... (smeh) Ker je knjiga Srečo, prosim lani bila »zgolj« druga najbolj prodajana knjiga, se je oglasila privzgojena nuja po blestenju in dokazovanju lastne vrednosti in sem se glede tega sprva grizel. V oglaševalski karieri sem bil navajen nizanja uspehov drugega za drugim in pobiranja nagrad, zdaj pa vem, da je največja nagrada tvoj doprinos življenju na tisoče ljudi. Skoraj ne mine dan, da mi kdo ne napiše, da mu je knjiga spremenila življenje. Včasih celo, da mu je življenje rešila. Zato ne mine niti dan, ko za to ne bi bil ponižno hvaležen. Torej, ko naletiš na starega sebe, se zgolj opomniš, da je delo pri sebi trajno. Je proces, pri katerem se naučiš shajati z dejstvom, da stari vzorci ne izginejo kar tako, a jim kljub temu ne dovoliš, da te vsakič prevzamejo v celoti in ti grenijo življenje. Ko se znaš s tem nositi, napreduješ.

MIRAN JURŠIČ
Aljoša Bagola

Gre torej tudi za to, kako znamo krotiti svoj ego?

Absolutno! Če bi vas vprašal, katera droga s tremi črkami je najbolj halucinogena, bi najbrž rekli, da LSD. A jaz trdim, da je najbolj halucinogena droga EGO. (smeh) Ego v naši glavi nenehno uprizarja halucinacijo o tem, kakšni bi morali biti, kakšno bi moralo biti naše življenje, kaj vse bi morali imeti ... A je, ko znamo to haluciniranje umiriti, naš ego tudi koristen in pomemben, saj je domači naslov naše osebnosti. V vsakem trenutku moramo vedeti, kdo smo in kaj so naše vrednote, kot moramo razumeti tudi to, da se bomo spreminjali. Če k temu dodamo intuicijo, ki nam pomaga odmetavati plasti starega sebe, bo naša navigacija skozi življenje zelo zanesljiva in spreminjali se bomo na bolje.

Kako vam vsa ta spoznanja koristijo pri vzgoji desetletne hčerke Sofie?

Menim, da je z vzgojo otroku treba postaviti temelje, da se bo znal postaviti zase in razmišljati s svojo glavo. Da bo zdravo dvomil in v pravi meri kljuboval. Da si bo dovolil izživeti svojo ustvarjalnost. In da bo življenje dojemal lahkotno. To je obvezna oprema za vsakega otroka. Z ženo Ivo hčerko Sofio spodbujava, da se sama odloča za stvari, za katere je dovolj zrela. Ko si denimo v trgovini sama izbere neko stvar, ji rečeva, da se je dobro odločila. Ko riše, pripomnim, da je izbrala zanimivo barvo ... Tako v sebi gradi moč in zavedanje, da je ona ustvarjalka svojega sveta. Pri otroku je treba privzgojiti občutek brezpogojne vrednosti. Ko Sofia pride iz šole in mi vsa vzhičena prinese pokazat test z odlično oceno, jo najprej objamem in ji povem, da jo imam rad. Ona pa mi še kar vztrajno tišči test pred oči, ki ga za nekaj časa še vedno nalašč ignoriram in ji ponovim, da jo imam najraje na svetu. Nato pogledam test in ji rečem, da upam, da je ponosna nase in da sem jaz nanjo zelo. Vztrajam torej, da ji najprej pokažem, da jo imam brezpogojno rad in da je čudovita že sama po sebi.

Nekje sem prebrala, da imate radi volkove. Zakaj?

Če bi povedal romantično, bi rekel, da mi je všeč njihova samotarska narava. Kakšen pronicljiv terapevt pa bi rekel, da zaradi travme iz otroštva. (smeh) Zaradi odsotnosti staršev z napornim gostinskim poklicem sem moral zgodaj sprejeti veliko odgovornosti, tudi čustvene. Zaradi čustvene teže takratnega okolja in časa smo se otroci morali pogosto samozaščititi tako, da smo se nezavedno zaprli vase, da se ne bi poškodovali. Zato sem tudi pozneje v svoji karieri hitro razvil številna znanja in spretnosti, da sem lahko sam poskrbel za vse in nisem bil od nikogar odvisen. In sem najbrž na volkove gledal zelo romantično, dokler v svojem samoraziskovanju nisem prišel do svojih zgodnjih ran in bolečine. Mama ima sicer že poln kufer tega vlačenja iz omare. (smeh) A okostnjake je treba zvleči iz omar, da nam je nato lahko mar.

Se danes o tem odprto in iskreno pogovarjata?

Z mamo se zdaj res povezujeva. Pred kratkim mi je rekla: »Aljoša, kako lepo, da si se vrnil k meni.« Kako lep stavek, a ne? A za to pristno bližino sva bila vmes prikrajšana. Dokler otroci ne razumemo, kaj je vzrok naše zamere in potlačene jeze, težko stkemo pravi odnos s starši. In ko ti niso več naši skrbniki, se moramo nujno obravnavati kot odrasli. Na delavnicah opažam, da je za nekatere to velik problem. Prav je, da starše spoštujemo, a nekateri tudi v odrasli dobi do staršev gojijo neki bogaboječi odnos. Starši nismo tu zato, da strašimo in samo skrbimo za otroke, ampak da jih brezpogojno ljubimo, in ko pride čas, izpustimo. Zato pravim, da kot otroci dopuščamo, kot odrasli pa odpuščamo. Odpuščanje je zahteven, a pomemben proces za vsakogar. Da se pregrizemo skozi vsa čustva, ki smo jih v otroštvu potlačili, ker jih nismo smeli izraziti – jezo, ranljivost, sram, strah ... Šele ko vsa ta potlačena čustva v sebi prepoznamo in jih sprejmemo, jih lahko izpustimo. Odpuščanje je trdo delo.

Kakšna dvojina sta z ženo Ivo Krajnc?

Dinamična. (smeh) V marsičem sva si zelo podobna, v nekaterih vidikih pa ždiva eden na Veneri, drug na Marsu. Z zavezo odnosu in družini rasteva in napredujeva. Ivi sem hvaležen, da me je naučila zbliževanja in odprtosti v odnosu. Ne skrivam se več pred čustvi, nisem več zabarikadiran za čustvene zidove in dovolim si ranljivost.

Ločitve so pogoste. Zakaj ne znamo negovati odnosa?

Neučakani smo. Vse hočemo takoj. Številni ne zdržijo v odnosu, ker se ne znajo spopasti z izzivi in spodrsljaji, ki so neizogibni po začetni zaljubljenosti. A ljubezen je v odnosu nagrada za vlaganje v odnos. Negovati ga je treba s požrtvovalnostjo, potrpežljivostjo, prisotnostjo, pristnostjo in tudi pravočasnimi prepiri. (smeh) Vse te besede na p so pomembne zato, da se potem ne pošiljamo v PM. (smeh)

Kaj nam v tem svetu manjka? In česa je preveč? Kako vse to uravnotežiti?

Recept za ravnotežje se skriva v besedi sami. Za ravnotežje nam mora za marsikaj biti ravno, sicer nam bo le še težje. Nesmiselno se je torej obremenjevati s tem, kaj si drugi mislijo in govorijo o nas. Nikar ne dovolimo, da tisto, kar je o nas nekdo rekel, postane naš pekel. Odločilna pa je zvestoba pravemu sebi, do katerega pridemo z rastjo, ki pa je boleča in polna preizkušenj. Če nam svet uspe uzreti v podobi, kot jo naslikal starogrški filozof Aristotel, je naša poklicanost tam, kjer se potrebe našega sveta srečujejo z našimi talenti. Toda zaradi poplave podob in dražljajev ne vemo, kaj so dejansko potrebe sveta, in potem ne vemo, kaj bi s svojimi talenti, pogosto pa nam življenje narekujejo drugi, in to od izbire poklica do tega, kako preživljamo svoj prosti čas. Če dava torej piko na i, in to pikro na i, lahko ugotoviva, da moramo biti drzni in si zaupati. Biti moramo predani – a ne pridnosti, ne pohlevnosti, ne ubogljivosti, ampak raziskovanju življenja in vseh možnosti, ki jih prinaša. Življenje je darilo, ki ga moramo odviti čim prej, in ugotoviti, da se mora odviti po naših pričakovanjih. Včasih bo nepričakovano darilo tudi bolečina, a iz svoje težke preizkušnje izgorelosti dobro vem, da stiska nikoli ne stika za našo bolečino, ampak za našo veličino. Ko to prepoznamo, imamo obvezno opremo za življenje v svojem rokavu!

Še več lepotnih, modnih, zdravstvenih in prehranskih nasvetov najdete v priljubljeni ženski reviji BZ (Bodi zdrava), ki jo lahko kupite tudi v prodajalnah dm po vsej Sloveniji.