AJDA SMREKAR

»Potrebujemo empatijo ne samo do soljudi, temveč do bitij, s katerimi si delimo svet.«

Alenka Sivka/revija Jana
24. 3. 2022, 19.10
Posodobljeno: 24. 3. 2022, 20.03
Deli članek:

Ko je fotografinja fotografirala Ajdo, je vzdihnila: Kako lahko bog naredi nekatere ljudi tako lepe. Strinjala sem se z njo. Pri Ajdi stvarnik res ni varčeval z lepoto. Pa še zelo prijazno bitje je, razmišljujoče, toplo, a po drugi strani neukročeno in adrenalinsko.

Aljoša Rebolj
»Demokratične volitve niso državljanska izbira, temveč državljanska dolžnost – ne zaradi vlade ali države, temveč zaradi sodržavljanov. Oddaš lahko prazno glasovnico. Tudi to je sporočilo!«

Kakšna je bila mala Ajda? Živahna, na drevesih, v potoku, ali zadržana, mirna, plašna?

Pravijo, da sem bila vesel, svetel otrok. Lahko sem vzpostavljala komunikacijo in znala sem se sama zamotiti. Ko sem bila stara tri leta, smo potovali z vzhodne na zahodno ameriško obalo z avtomobilom, ki mu je odpovedal eden od valjev že na začetku poti. Vozili smo se po osemnajst ur na dan. Starša sta mi uredila igralnico na zadnjem sedežu in tam sem bila bolj ali manj zaposlena sama s seboj, postavljala sem se na glavo in v dvanajstih dneh mi je samo enkrat pregorela varovalka. Ustavili smo na počivališču, se malo sprehodili, krmili veverice, popili kokakolo, pa je šlo spet naprej.

Kot mlada družina ste veliko potovali z očetom, ki je študiral v tujini.

Bila sem »romski« otrok. Nahrbtnik in smo šli. Veliko smo se selili. Nekaj časa smo živeli v Bostonu, tam je oče delal doktorat na Harvardu, vmes smo osem mesecev živeli v Parizu, vsako poletje pa smo se vrnili v Slovenijo in bili v Kostanjevici na Krki, kjer so živeli moji stari starši. Tam je bila naša baza. Ko pa je oče zaključil študij, je dobil službo v Narodni galeriji in smo se mi trije preselili v Ljubljano, potem pa sta se nam pridružila še sestra in brat.

Kako vas je to zaznamovalo?

Verjetno sem zaradi teh zgodnjih izkušenj dobila širše obzorje. Svet mi je postal domač. Ker sem tolikokrat menjala okolje, je postalo samoumevno, da se moram prilagoditi jaz in ne obratno. Še vedno zelo rada potujem in se hitro znajdem. Ker je mama družinski proračun dopolnjevala kot varuška, je bilo stanovanje polno otrok. Z njimi sem delila svoje igrače, svojo sobo in posteljo. Na ta čas imam zelo lepe spomine. Da pa sem obdržala korak z vrstniki, sem vseeno hodila v vrtec. Ena od anekdot je iz francoskega vrtca, kjer je bil problem jezik. Ko vzgojiteljicam nisem mogla dopovedati, da me tišči na stranišče, smo zadevo uredili otroci med seboj. Fantje so mi pokazali, kako se lula v pisoar. (smeh)

Kolikor vem, ste zaključili dve fakulteti, fakulteto za družbene vede in igralsko akademijo. Kako to? Niste imeli poguma za igralsko takoj po gimnaziji?

Zelo sem si želela na akademijo, a nisem zbrala poguma, da bi se soočila s sprejemnimi izpiti. Izbrala sem zase lažjo pot in se vpisala na komunikologijo, šele pozneje še vzporedno na akademijo. Tako sem morala študijske obveznosti opravljati sproti na obeh fakultetah. Izkušnja je bila zelo koristna, saj sem se morala osredotočiti na svoje cilje, razporejati čas, se držati načrta in vztrajati.

In drugi študij je bil šele pravi.

Šele ko sem prišla na akademijo, sem videla, kaj pomeni študirati nekaj, kar te res zanima, veseli in osrečuje. Zato mi ni bilo odveč opravljati obveznosti tudi na FDV, kjer se mi je študij po dveh letih zazdel kot tlaka. Zato vsakemu mlademu človeku želim, da najde tisto, kar ga veseli. Že v prvem poskusu!

In teater, film in televizija so stvari, ki vas še danes navdušujejo.

Ja, to je nekaj, kar me izpolnjuje, na trenutke sicer tudi frustrira, vzbuja vso paleto čustev. V tem je bogastvo izkušnje mojega poklica. Navdihuje me in mi daje možnost vpogleda v različne zgodbe ter njihove različne interpretacije. Pomaga mi uvideti odnose in razmerja med ljudmi, se vživeti vanje ter razumeti njihove značaje.

V nadaljevanki V imenu ljudstva in Vse punce mojega brata igrate zelo naravno, nič ne pretiravate s kakšno mimiko, vaša igra je zelo pristna.

Hvala. Na akademiji smo sicer imeli predmet igra pred kamero, a je bil precej okrnjen. Po zaključenem študiju sem intenzivno snemala nadaljevanko Ena žlahtna štorija in šele tam pridobila prepotrebne izkušnje, obrtno znanje ter kilometrino.

Kakšna pa je razlika med igro v gledališču in igranjem v televizijski nadaljevanki, je sploh kaj drugače?

Če govoriva o igri sami, seveda obstajajo zakonitosti za posamezno zvrst. Kamera te gledalcu približa tako, kot te gledališče ne more. Prav tako gledališko predstavo ustvarjaš vsak večer znova od začetka do konca. Na filmskem mediju pa sestavljaš »predstavo« za imaginarno publiko, in ko je enkrat posneta, je ni mogoče več spreminjati.

Koliko pa je pomembno, da se počutite dobro v matičnem gledališču?

V vsakem okolju je pomembno, da se v njem dobro počutiš, če hočeš dobro delati. Gledališka predstava je kolektivna stvaritev, na katero imajo medsebojni odnosi sodelujočih izjemno velik vpliv. Veliko naporneje je, če moraš energijo porabljati za prikrivanje slabe volje in nesporazumov, ki se predstave prav nič ne tičejo.

Ste vi izbrali Mestno gledališče ljubljansko ali gledališče vas?

Jaz sem izbrala MGL. Ali pa se je zgodilo eno z drugim. Še precej pred akademijo sem kot plesalka dobila priložnost, da nastopim v muzikalu Kabaret. To je bila moja prva gledališka izkušnja. Stala sem na profesionalnem odru, s samimi profesionalnimi igralci. Opazovala sem njihovo delo, vaje, nastajanje predstave, doživela prvi odrski poklon. Takrat sem spoznala, da edina pot v prav to gledališče vodi skozi akademijo. Nisem se več spraševala, kako bo na sprejemnih izpitih. Preprosto sem šla.

Kakšna naključja. In danes ste res zaposleni v MGL.

Ja, zato pravim, da sem ga tudi jaz izbrala, ne samo ono mene. Takoj po akademiji sem dobila priložnost zaigrati v predstavi Sedem let skomin. Že na premieri sem kolegom rekla, da bomo verjetno predstavo, ki je bila precej uspešna, igrali sedem let, tako kot namiguje naslov. In prav to se je res zgodilo. Zadnjo reprizo smo odigrali tik pred prvo razglasitvijo epidemije. Mislim, da ponovitev ne bo več. Predstava pa bo ostala v lepem spominu.

In že sva pri koroni. Kako je korona vplivala na vas, vaše življenje?

Svet se je ustavil in tega ni bilo mogoče kar tako doumeti. Videti je bilo kot konec gledališča, če že ne konec sveta. Ta čas sem najprej izkoristila, da sem se dodobra spočila. Ko sem prišla k sebi, sem veliko brala, pogledala veliko filmov in bila na svežem zraku. Poskusi rekonstrukcije igralskega poklica skozi nove medije so se zdeli vse bolj jalovi, kajti tudi tam gre za kolektivno ustvarjanje, če hočemo zagotoviti kakovost izvedbe in produkcije. Predstave, predvajane po spletu, so bile še en dokaz več, da je gledališka izkušnja nenadomestljiva. Začeli smo igrati pred napol praznimi avditoriji, vendar je gledališče na ta način le živelo naprej. Zdaj, ko spet sedimo skupaj, je čutiti na odru in med občinstvom prenovljen odnos in medsebojno zavezo.

Koliko vam pomeni, da lahko igrate v nadaljevanki V imenu ljudstva, kjer imate glavno vlogo?

Že povabila na avdicijo sem bila zelo vesela, ko so me izbrali, pa še toliko bolj. V nosilni vlogi se vedno znajdeš pod pritiskom zaradi odgovornosti do projekta in soigralcev, od začetka do konca snemanja. Z režiserjem Vojkom Anzeljcem sem sodelovala že prej, dobro sva se ujela, zaupam mu. In on zaupa meni. Lik Nike je drugačen od mene. Treba ga je bilo zmodelirati, kar mi je bilo v veliko veselje. V svoji življenjski izkušnji je doživela transformacijo in od trenutka spoznanja se začenja njena pot dozorevanja, na kateri se spopada ne samo z okolico, temveč tudi sama s seboj.

Med zaprtjem ste imeli nekaj težav z zdravjem, kar vas je pripeljalo do novih ugotovitev o tem, kaj je v življenju res pomembno. Lahko nekaj spoznanj delite z nami?

Situacija me je prisilila, da se za trenutek ustavim in zazrem vase. Nenadoma je postalo pomembno premisliti svoje početje, odnose z bližnjimi in prevetriti vrednote. Ne toliko njihove vsebine kot prioritete. Smisel življenja ne more biti izključno pehanje za vedno novimi cilji, saj zgubljajo smisel, če se ne zavedamo več poti do njih.

Ali zdaj bolj skrbite zase?

Hrana je bila od nekdaj moja šibka točka. Rada imam slano, sladko, mastno, pekoče, skratka močne okuse. Kdor je okusil moj kakav, se je zgrozil, koliko sladkorja je padlo vanj! Sem tudi v letih, ko moram zdravje postaviti na prvo mesto. Zdaj vem, da je za normalno delovanje treba paziti, kaj in koliko poješ. Hkrati pa sem vedno bila športnica, ki šport čedalje bolj pogreša. Lani sem šla po dvajsetih letih spet na smuči. Telo se je vsega spomnilo! Hoja v hrib je odlična, da si prezračiš glavo … Skratka, zdaj več kuham, jem več zelenjave, pazim pri njeni izbiri. Enkrat in nekje je bilo treba začeti.

Pri katerih stvareh pa skrbite ne samo zase, ampak tudi za druge, za svet?

Sveta ne moremo kar tako spreminjati, vplivamo pa lahko na svojo neposredno okolico z idejami, odgovornim ravnanjem in sodelovanjem. Vsakdo lahko po svojih močeh skrbi za svoje okolje in prispeva k njegovemu razbremenjevanju. Nisem ena tistih, ki mislijo, da imamo pravila za to, da jih kršimo. Ne, dogovore in norme je razumno spoštovati, dokler so namenjeni lažjemu sobivanju. Potrebujemo empatijo ne samo do soljudi, temveč do bitij, s katerimi si delimo svet, narava potrebuje našo empatijo.