Nastopili boste na koncertu Radia Aktual ob dnevu žena v dvorani Stožice. Ali doma sicer praznujete ta praznik?
Nisem eden od tistih ljudi, ki bi nekaj slavil le en dan. Mislim, da so ženske čudovita bitja in da bi moral biti vsak dan dan žena ... Sicer sem odraščal v družini brez očeta, oče je namreč umrl. Ostali smo mama, sestra in jaz. Potem sem se poročil ter skupaj z ženo dobil še njeno mamo in sestro, nato je žena rodila deklico in takrat sem resnično razmišljal, da bi kupil psa moškega spola (smeh). Želim reči, da vem, kaj pomeni biti ženska, kolikor pač lahko moški to razumejo, in da to ni enostavno.
Potem sem se poročil ter skupaj z ženo dobil še njeno mamo in sestro, nato je žena rodila deklico in takrat sem resnično razmišljal, da bi kupil psa moškega spola (smeh). Želim reči, da vem, kaj pomeni biti ženska, kolikor pač lahko moški to razumejo, in da to ni enostavno.
Ne le da je za vas vsak dan dan žena, kar trikrat ste se poročili z isto žensko.
Sem. Najprej sem se s svojo Kimico poročil civilno na Hrvaškem, poroka je bila marca. Spet se je vrnila septembra in poročila sva se še cerkveno, ko pa sva skupaj odšla v Ameriko, njen oče je namreč imel restavracijo, je še enkrat organiziral poroko. Tako da sem se trikrat poročil z isto žensko, ni je večje katastrofe (smeh).
Kaj vaša žena, ki je Američanka, meni o novi prvi dami ZDA?
Skupaj sva po televiziji gledala Melanio, in moram priznati, da ne moreva verjeti, kako dober okus ima za garderobo in kako se vede, kot da bi bila v resnici rojena za prvo damo ZDA. Hrvati smo lahko le zavistni, da nismo mi naredili takšne osebe. Vendar jo glede na to, da ste naši sosedi, doživljamo kot našo. Veseli smo, da je tam nekdo, ki bo morda lepo besedo rekel tudi za nas, ko bosta šla spat.
Študirali ste gradbeništvo, ekonomijo, vendar se posvečate predvsem glasbi ...
Glasbo sem imel vedno rad, ampak moje odraščanje je bilo težko in nismo imeli veliko denarja. Ko sem se želel vpisati v glasbeno šolo, to ni bilo mogoče. Zato sem po osnovni šoli odšel na gimnazijo in si prvo kitaro kupil pri 17 letih. Takrat je bilo že prepozno, da bi šel v glasbeno šolo. Moja pokojna mama si je zelo želela, da imam dobro izobrazbo, da ne bom cirkusant, kar je bilo zanjo vse, kar je bilo povezano z glasbo. Zato sem se vpisal na gradbeništvo in končal študij, saj je tako želela mama. Potem je dobila močnega zaveznika tudi v moji ženi. Študiral sem 9 let, nisem hitro zaključil s študijem (smeh). Ko sem se poročil in odšel v Ameriko, mi je bilo tam dolgčas in vpisal sem ekonomijo. Leta 1992 sem se vrnil na Hrvaško in tu je bila vojna. Po koncu vojne sem delal kot generalni konzul, hrvaški diplomat, na Hrvaškem in spet sem imel čas, zato sem nadaljeval s študijem ekonomije in diplomiral. Vendar ženi ni bilo všeč, da spi s študentom (smeh), zato sem vpisal doktorski študij, in ko ga bom končal, bo spala z doktorjem.
Skupaj sva po televiziji gledala Melanio, in moram priznati, da ne moreva verjeti, kako dober okus ima za garderobo in kako se vede, kot da bi bila v resnici rojena za prvo damo ZDA. Hrvati smo lahko le zavistni, da nismo mi naredili takšne osebe.
Kako to da ste se ravno med vojno vrnili na Hrvaško?
Tisti, ki ni bil nikoli v tujini in tam živeli, ne more razumeti dveh stvari: pri nas ni vse tako slabo in v tujini ni vse tako dobro. Zelo sem verjel v svojo glasbo in v Ameriki ne moremo narediti glasbene kariere, saj ne znamo peti bluesa ali rokenrola, kot oni, ampak na srečo tudi oni ne morejo peti kot mi. Rad sem v državah, kjer lahko izgovorim svoje ime. Tu se počutim doma, preprosto rad imam te ljudi, to hrano in tudi dejstvo, da na primer potrebujem le dvajset minut in sem v drugi državi, da se vozim eno uro in sem na morju ali pa da sem po uri in pol vožnnje na ravnini v Slavoniji. V Ameriki se voziš 10 ur in še vedno je vse isto. Imamo kvaliteto življenja, ki ga drugje težko najdeš. Enostavno sodim sem in imam srečo, da je moja žena to razumela in na koncu sva svoja otroka vzgojila tukaj.
Sicer ste svojo kvaliteto življenja še izboljšali, pridelujete svoje vino. Kaj kot vinogradnik menite o trenutnem sporu med Hrvaško in Slovenijo glede terana?
Težko je biti pameten, vsi smo dolgo živeli v eni državi in poznam veliko ljudi, ki živijo v Sloveniji in imajo zemljo na Hrvaškem ali pa jim meja poteka čez hišo - mojemu pokojnemu očetu na primer. Imamo celo isti jezik: na primer naši Zagorci govorijo isto kot Slovenci in mislim, da so ti spori bolj nek tek, v katerem je pomembno, kdo pride prvi na cilj.
Sodelujete z Grupo Vigor. Bi lahko rekli, da vam je s tem glasbenim sodelovanjem padla sekira v med?
Da, fantje iz skupine Vigor so moji prijatelji, so Slavonci kot jaz in so že dolgo glasbeniki. Pevec Mario je slišal grško pesem, ki ste jo prevedli tudi Slovenci (Ne grem na kolena), tej pesmi je dal naslov Još fališ in res je dobra. Posneta je bila v mojem studiu v Osjeku. Potem sem jim rekel: 'Poslušajte fantje. Veste, kaj je največja težava? Ni težko narediti eno pesem in uspeti, težko je narediti naslednjo pesem. Ker če ni dobra, bo tudi prva šla v pozabo.' In potem sem naredil pesem Da sam ja on in Divna in tako smo naredili cel album. Delajo za mojo diskografsko hišo in bil sem njihov producent. In tu mi je, kot vi pravite, padla sekira v med, ker sem dobil zelo kvalitetne izvajalce. Vendar komercialno, lahko vprašate njih: danes nihče ne kupuje CD-jev, vsi glasbo snemajo s spleta. Jaz njim nisem plačal nobene pesmi, oni meni ne dajo nobenega denarja, celo nek dodaten denar sem vložil v določene projekte ...
Ni težko narediti eno pesem in uspeti, težko je narediti naslednjo pesem. Ker če ni dobra, bo tudi prva šla v pozabo.
Kaj pa lahko pričakujemo na vašem nastopu na Aktualovem koncertu?
Tega se še ne zavedam dobro. Za zdaj imam le tremo.
To je dobro.
Je, saj imam redko tremo, ker sem že dolgo na sceni, na Hrvaškem sem poznan ... tu pa sem nihče in zato je trema še večja. To je sicer lahko tudi razlog, da hitro shujšam pet kilogramov in oblečem dobro obleko ter naredim najboljše, kar lahko.
