Intervju

Magnifico: Na Balkanu smo kmetavzarji

Sonja Javornik
17. 9. 2016, 16.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Ali Magnifico tudi hodi po vodi, je v svoji oceni novega albuma Charlatan de Balkan napisal angleški kritik, ki se je tokrat prvič srečal z glasbo našega mojstra in je ostal brez besed.

Marko Delbello Ocepek
Magnifico pravi, da se je vedno držal neke manjšine, v kakršnemkoli smislu. »To sicer ni bilo namenoma. V manjšini sem se počutil bolje in varneje, saj sem tak po naravi. To sem spoznal pozneje.«

Takšni hvalospevi bi marsikomu zavrteli glavo, Magnifico pa ostaja trdno na tleh in se najbolj veseli tega, da lahko v življenju počne to, kar ga osrečuje, zabava. Še dobro, kajti novi album bo zabaval tudi poslušalce pri nas.

Nova plošča je »šlagerska«. Ali je zdaj čas za šlagerje?

"Če začneš izkoriščati glasbo za sporočanje močnih političnih besedil, se mi zdi bolje, da se začneš ukvarjati neposredno s politiko – to so dokazali mnogi pankerji."

Nikoli nisem bil prav daleč od šlagerjev. Prej mi ni uspelo narediti prav koherentne plošče, čeprav je tudi na tej kakšna pesem, ki malo izstopa. Z leti sem ugotovil, da je najboljši naravni pristop h glasbi, da ne iščem vsega mogočega iz svetovne glasbene zapuščine. Moja glasbena izobrazba je tisto, kar sem dobil v ušesa kot otrok doma in na radiu. Pri nas nismo poslušali bluesa in jazza, ampak smo rasli ob šlagerjih in narodnih pesmih. Zibelka zabavne glasbe v vzhodni Evropi je bila šlager. Francozi so imeli šansone, Italijani kancone, šlager pa je naš glasbeni izraz. Na Balkan se je infiltriralo tudi veliko mehiške glasbe, saj smo po letu 1948 na hitro opustili poslušanje ruske glasbe in ruskih filmov. Ameriški filmi so se nam zdeli ideološki, padali pa smo na mehiške filme in glasbene uspešnice, zato so se nam vpele mehiške melodije z ruskimi harmonijami, pomešano z nekaj nemškega in italijanskega. Vse to je šlo čez Balkan, zato je balkanski šlager tako prepoznaven. Rdeča nit je bila sprostitev. Šlager je sicer preprosta forma, dolga tri minute, ima uvod, kitico in refren, ki se dvakrat ponovi, ter preprosto besedilo.

Toda na začetku glasbene poti je bilo videti, da se s skladbami, kot sta 24.000 poljubov in Silvija, iz šlagerjev malo norčujete …

Saj se še danes šalim. Šalim se vedno v prvi osebi ednine. Tako si lahko tudi več privoščim …

Ali je morda za vaš ironični pristop do šlagerjev kriv tudi vpliv v 90. letih še močno prisotne alter scene, ki se je zmrdovala nad popevko?

Magnifico o tem, ali hodi po vodi

"To je bilo napisano v prvi oceni moje nove plošče Charlatan de Balkan in to v recenziji angleškega kritika, ki si je sprva nisem upal niti prebrati. Uvod je bil tak, da sem se ustrašil in potem pet minut zbiral pogum, da sem prebral. Če recenzijo napiše strokovnjak, mu moram pritrditi, tudi če me kritizira, vendar je bila to zelo lepa recenzija. V naslovu sem začutil pridih cinizma, zato me je skrbelo …"

Na Balkanu smo kmetavzarji, saj se nam zdi dobro vse, česar ne naredimo pri nas. Najbolj kmetavzarska se mi zdi imitacija rock’n’rolla, ki ga imamo. Še najboljše so narodne pesmi – te so najbolj originalne in jih lahko prodajamo po svetu, kar so dokazali že Avseniki. V Jugoslaviji je bilo na pop rock sceni samo eno obdobje, to je bilo med letoma 1979 in 1982, ki je bistveno vplivalo name. To je bil novi val, ki se je približal naši identiteti. Moja najljubša skupina iz tega časa pa so Idoli.

No, takrat vsekakor ni bilo »kul« omenjati ljubezni do šlagerjev in kritizirati našega rock’n’rolla.

Jaz sem že takrat govoril enako, vendar moje mnenje ni nikogar zanimalo. Glasba je bila zelo trendovska – ali si poslušal punk ali pa si hodil v disko, kar je bila že druga liga.

Kolikokrat ste torej bili v disku?

Večinoma sem bil prav v disku. Punk sem spremljal samo od daleč, čeprav je bila to zvrst moje generacije. Jeza, sporočanje žalostnih novic in krivic … ta poza meni ni bila blizu, bližje so mi bili šminkerji. Pa na njihove koncerte niso hodila lepa dekleta, ampak bolj moški intelektualci, kar se mi ni zdelo posebej seksi …

V srednji šoli ste plesali v folklorni skupini. Tudi to ni bilo ravno »kul«, kajne? 

Seveda ne. Še sam sebi sem se smejal, ko sem šel prvič na folkloro! V resnici so me zanimale tamburice. Teh pa pri nas nismo mogli kupiti. Na folkloro sem šel torej le zato, ker sem se tam lahko naučil igrati na tamburico, imeli pa so še veliko drugih inštrumentov, ki so ti jih celo poklonili, da si se lahko naučil repertoar. Ta del me je zanimal. A priznam, da čeprav še dan pred vpisom nikomur ne bi verjel, da je mogoče, da bom kdaj hodil tja, sem dve leti zelo užival.

Ali ste si upali to povedati sovrstnikom v šoli ali je bila folklora vaša skrivnost?

S tem nikoli nisem imel težav, saj me ni bilo sram, ampak mi je bilo smešno.

Ali ste med ustvarjanjem skladb Magnifico je peder in Kdo je čefur mislili na to, da boste s takimi pesmimi naredili tudi nekaj dobrega za družbo, da rušite tabuje?

Ob takih stvareh te sicer prešine tudi to, vendar je to past! Če začneš izkoriščati glasbo za sporočanje močnih političnih besedil, se mi zdi bolje, da se začneš ukvarjati neposredno s politiko – to so dokazali mnogi pankerji. Predvsem imam rad, da me nekaj zabava in vznemiri. Ko smo snemali pesem Čefur, smo se res nasmejali. Najbolj sem užival v ritmičnem refrenu, polnem vokalov. To so vsakič zame glavni vzgibi pri ustvarjanju. Grozno se počutim, ko slišim slaba besedila, čeprav sem kakšnega tudi jaz ustvaril, zato potrebujem precej časa, da naredim besedilo, ki mi je sploh všeč. Kakšno besedilo se mi posreči bolje, drugo manj, lotevam pa se tem, ki mi pač pridejo na misel. Največ pesmi je posvečenih ljubezni.

Marko Delbello Ocepek
Ob poslušanju slabih besedil se počuti grozno, čeprav je kakšno tudi sam ustvaril.

Vaša besedila so pogosto provokativna. Ali radi provocirate?

Če ti v glasbi uspe izvabiti solzo ali smeh, si nekaj naredil, če tega ni, pa vse skupaj ni prav dobro. Samo ritem ni dovolj, saj bi potem poslušali elektronsko glasbo in se zibali. Vokal mora biti vsaj ekspresiven. Če bi bil jaz dober pevec, se sploh ne bi toliko ukvarjal z besedili! Dober pevec vse izpelje s svojim vokalom. Jaz s svojim vokalom ne morem dosti, sem pa lahko zanimiv. Pevcu, kot sem jaz, bi sicer svetoval, naj ne poje, razen če ima res kaj za povedati. Jaz v resnici igram, da pojem!

Ali ste kdaj hodili na kakšne pevske vaje?

Ne, to bi pa res vse pokvarilo. Potem bi poskušal peti in se izgubil v detajlih.

Torej se zavedate svojih omejitev in si želite, da tako tudi ostane?

Tako pač je in tega se zavedam.

Vaše pesmi so različni ljudje različno doživljali. Ali ste bili kdaj presenečeni, kako so se pesmi koga dotaknile?

Večkrat sem slišal, da so ljudje na moje pesmi plesali prvi ples, se zaljubili, padel je prvi poljub, kar se mi zdi blazno seksi. To je lepo slišati in me kar malo napihne. Ob pesmi Čefur so bili nacionalno ozaveščeni Slovenci užaljeni, južnjakom pa tudi ni bilo smešno. Pri tej pesmi je bilo največ nesporazumov, saj se je zdela pesem zabavna samo nam, ki smo jo igrali in peli. Šele čez deset let je postalo bolj sproščeno. Vojnovič je pozneje v uvodu svoje knjige napisal besedo »čefur«, posneli so tudi film …

Marko Delbello Ocepek
Pesem Čefur se je zdela pesem zabavna samo njim, ki so jo igrali in peli.

Ali bi kdaj ljudem radi pojasnili pomen pesmi?

To bi bilo pa najslabše. Večkrat niti sam ne vem, zakaj je pesem taka, kot je. Ko pesem pride ven, je vseeno, kaj si razmišljal ob ustvarjanju.

Ali vam kdaj kdo pove, da mu kakšna pesem ni všeč, ali vas vsi le hvalijo?

Ljudje običajno dajejo pohvale. Nisem še doživel, da bi me kdo potrepljal po rami in rekel, da je moja pesem zanič. Sicer pa za mnenje niti ne upam spraševati drugih, razen žene, brata in sodelavcev.

Govorite tako, kot da si želite, da bi bili do vas strogi, kritični. Je morda v vas malo mazohista, ki si želi kritike?

Kot avtorju mi prija, da se kdo kritično poglobi v moje delo. Najraje se pogovarjam z ljudmi, ki imajo povsem nasproten življenjski nazor kot jaz. Leta sem si želel priti do intervjuja na radiu Ognjišče in v Družini, saj so tam ljudje s popolnoma drugačnimi pogledi od mojih. S takimi ljudmi se je zanimivo pogovarjati. Nekoč mi je uspelo dati intervju za radio Ognjišče, na kar sem ponosen. Ne morem se hraniti samo s hvalami, saj to ne zmanjša moje zadrege in videnja.

Na Balkanu smo kmetavzarji, saj se nam zdi dobro vse, česar ne naredimo pri nas. 

Kakšni so vaši načrti ob izidu novega albuma Charlatan de Balkan? Ravno ste se vrnili iz Bolgarije, torej boste imeli promocije tudi v tujini?

Ideja je, da bi izdal ploščo na čim več področjih, kjer sem prisoten. V Bolgariji so se moje pesmi redno vrtele, tako da lahko tam pripravim koncerte. Sedem let nisem izdal avtorske plošče, saj sem v tem času delal predvsem za film. Medtem so se neke stvari spremenile, tako da je zdaj album izdal kar naš Dom svobode, torej naša znamka. Zdaj so namreč postale mogoče stvari, ki prej niso bile, tudi ta, da lahko uveljavljam svojo znamko, s svojimi avtorskimi deli, kar mi veliko pomeni in me navdušuje ter si želim dobrih rezultatov.