80. rojstni dan

S Heleno v škandal

Sonja Javornik
6. 5. 2016, 20.44
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Danes, 6. maja, Bernarda Jeklin praznuje 80. rojstni dan. Kot že vrsto let je tudi tokrat poskrbela, da kakšnega večjega praznovanja ne bo, saj jo je popihala v tujino. Čeprav v pokoju, je namreč Jeklinova še vedno polna energije, željna dogodivščin in radovedna, kot je bila vedno. Z Bernardo smo se pred odhodom pogovarjali o življenjskih odločitvah pa tudi o tem, ali je glede odnosa z moškimi boljša teoretičarka kot praktičarka.

Arhiv Svet24
Bernarda priznava, da je bila prijazno dekle z neizprosnimi delovnimi zahtevami, ki je staršem naredila veliko hudih ur.

Še preden ste postali legenda ženskega revijalnega tiska, ste v reviji Teleks delili nasvete pod psevdonimom Helena. Glede na to, da ste se dvakrat ločili, verjetno lahko sklepamo, da ste glede odnosov med moškimi in ženskami boljši v teoriji kot v praksi, hehe?

Ko sem bila Helena, še nisem vedela kaj dosti o življenju. Takrat sem si predstavljala, kako bi moralo biti, ko pa enkrat veš, kako je, je vse drugače. Zelo rada sem bila Helena, saj se je z njo začelo moje »škandalozno« obdobje. Čeprav mi ni bilo vseeno, ko so moji domači jokali, ko so izvedeli, da sem Helena. Starše razumem – ko danes gledam nazaj, sem jim naredila kar nekaj hudih ur, če sem poštena. Hotela sem živeti svoje življenje, imela pa sem občutek, da živim pošteno in delavno. Dokler nisem nikomur škodovala, sem si želela le, da me pustijo pri miru.

Kako to, da niste potem v kateri od revij, ki ste jih urejali, imeli podobne rubrike, kot je bila Helena?

Ena Helena je bila dovolj. Z Dela sem šla na TT, ki je bil predhodnik Mladine, pisala pa sem o socialni in ekonomski politiki. Pripravljala sem se na kariero resnega in dobrega novinarja. Nikoli nisem imela želje, da bi postala šef. Moja največja ambicija je bila, da bi postala dobra novinarka, in še danes sem najbolj vesela, če mi uspe kakšen tekst. Ko so me dali na Jano, je bil to eden od treh najbolj tragičnih dogodkov v mojem življenju. Takih revij nisem brala niti na stranišču, zato je bilo zame to veliko ponižanje …

Karkoli je že naredila, vedno je imela ob tem najboljše namene, če pa se je izkazalo drugače, je na to gledala kot na nesrečo, da je tako. 

Ali ste imeli občutek, da so vas prestavili proti vaši volji, ker ste bili pač ženska? Novinarstvo je bilo takrat še bolj moški poklic …

Sploh ne. Mama me je vzgojila v samozavestno in enakopravno žensko. Čeprav je bila zelo verna in spodobna gospa, je hotela enake pravice, kot jih ima mož. Revolucionarne ideje sem dobivala skozi svojo mladost prek svoje tete, odlične slikarke, ki je bila zelo svobodomiselna. Med vojno so jo Italijani zaprli in odpeljali v taborišče, ki ga je preživela. Po vojni se je teta umaknila v intimo in v miru slikala. Moja teta je imela name velik vpliv. Sicer pa je moje življenje teklo večinoma v redakciji, vsak dan od pol desetih naprej. Sama sem bila v »službi« že ob osmih, ker sem želela doma v miru prebrati vse časopise. Rada sem vedela, kaj se dogaja doma in po svetu, zato sem se učila tujih jezikov. Tujih revij pa se pri nas skoraj ni dalo dobiti, zato sem hodila po časopise v tujino. Nikoli nisem razumela, da lahko nekdo ureja časopis, če ne bere tujega tiska …
Vesela sem, da sem lahko delala v tistem času, saj sem živela, kot sem si želela. Moje življenje je bil moj hobi, zato si ne morem želeti več. Sem zelo srečen človek.

Ali bi danes morda sprejeli kakšno drugačno odločitev, vam je za kaj žal?

Nikoli nisem obžalovala ničesar, saj sem vedno vse delala v dobri veri. Karkoli sem že naredila, vedno sem imela ob tem najboljše namene, če pa se je izkazalo drugače, sem na to gledala kot na nesrečo, da je tako. Menim, da je treba obžalovati stvari, ki si jih naredil iz neumnosti, jaz pa sem bila prijazno dekle z neizprosnimi delovnimi zahtevami, vendar kljub temu nisem bila pasja. Red je moral biti, delo je moralo biti opravljeno, najbolj vesela pa sem bila, če so me obkrožali dobri ljudje in če sem lahko naredila kakšna dobra dela. Nimam težav s slabo vestjo, saj sem v resnici živela zelo dolgočasno življenje.
Edina stvar, ki pa jo obžalujem, je, da nisem hčeri posvečala več pozornosti, saj mi je hči, ko je že odrasla, povedala, da me je pogrešala. Ko je hči odraščala, je imela cel kup dejavnosti in prijateljev, zvečer pa sem bila doma, hodili sva na izlete in zdelo se mi je, da skupaj preživiva dovolj časa. Resnica je, da ob svoji službi več časa tudi nisem imela. Moja edina zasebnost je bil moj otrok in občasno kakšen ljubimec, zaradi katerega pa hči ni nikoli trpela. Moški so ena dobra stvar in moje zveze so bile vedno dolge. Kratkih afer nisem poznala, od vsega mi je bilo najbolj pomembno druženje. Kljub temu so bili moji moški reveži, saj nisem rojena za normalne zveze.

Arhiv Svet24

Ali sta se s hčerko radi družili?

Seveda. Skupaj sva hodili na svetovna popotovanja, kot pozneje z vnukinjo. Ni me bilo veliko doma, zato se ne morem izogniti misli, da bi si kot drugi otroci želela imeti mamo ves čas doma. To je usoda mater s karierami, ki si želijo uresničiti nek cilj. Seveda bi si lahko privoščili kakšen dopust več, vendar takrat tega, da sem bila malo doma, nisem dojela kot velik problem. A dejstvo je, da bi težko kaj spremenila, če ne bi povsem spremenila življenja. Z mojim poklicem se ni dalo živeti tako, kot bi si morda želela večina otrok.

Kakšna babica ste?

Vnukinjo imam grozno rada, vendar od nje nisem imela dosti. Pa ne zato, ker sem urejala Jano! Vnukinja se je namreč rodila v Opatiji, kjer je dvajset let živela in delala moja hči. Tako sem hodila le na obiske. Potem je vnukinja odšla študirat v London, kar je bilo pametno. Če bi z mamo živeli v Ljubljani, se morda ne bi tako odločila, vendar so hrvaške šole precej slabše od naših. Vnukinja je doštudirala pri dvaindvajsetih, kmalu dobila službo in ostala v Londonu. Zdaj je menedžer, kupila si je stanovanje in pri šestindvajsetih letih si gradi kariero. Resnica je, da dela od jutra do večera, in vprašanje je, kdaj si bo lahko privoščila otroka. Funkcija matere je danes bolj prizadeta kot je bila nekoč. So pa moja potovanja zanimiva tudi zato, ker lahko primerjam, kako različne kulture dojemajo tudi vlogo mame. V puščavi Kalahari sem gledala ogromno drevo, staro več kot dva tisoč let. V tem drevesu so bile izklesane zareze, ki spominjajo na poličke. Te poličke so služile mamam, da so tja odlagale otroke, ko so hodile na delo. Otroci so bili na drevesu, vsake toliko časa pa so jih podojile … Celo v Afriki imajo ženske več od materinstva kot v razvitem svetu. Živimo usrana življenja! Najbolj privilegirano so živeli puščavniki, ki so imeli svojo votlino, očitno dovolj hrane, živali, predvsem pa mir. Meditirali so z zvezdami in premišljevali vse mogoče stvari. To je velik privilegij. Žal sem sama prevelika reva, da bi si to upala privoščiti …