Zabava

Iskreno svarilo šampiona Petra Prevca

Aljoša Žvirc
30. 3. 2016, 20.59
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Sproščen kot le kaj se je Peter Prevc znova izkazal za idealnega sogovorca in razkril precej zanimivosti glede pravkar končane sezone in vsega obrobnega dogajanja. Dolžen ni ostal niti bratu Domnu, s katerim, kot je izvedel, ne podpirata istega nogometnega kluba.

Grega Wernig

Pred časom ste izdali, da ste navijač NK Maribor. So vas že klicali iz kluba, da bi se kot gost udeležili kakšne tekme?

(Smeh) Ne, niso me še klicali. Za takšne stvari pride čas nekje v mesecu maju. Telefona sploh več ne dvigujem, če sem pošten. No, derbi si bom zagotovo ogledal.

Kaj pa vaš brat Domen? V intervjuju za EkipoSN je dejal, da navija za Olimpijo.

Kaj res? (smeh)

Niste vedeli?

(odkimava in se smeji) Ne … No, to bo še smeha. Čeprav me to kar preseneča, saj ga po navadi zanimajo popolnoma drugačne stvari. V smučarske skoke je zelo vpleten, čisto športno in profesionalno, čeprav je še tako zelo mlad. Za druge športe pa niti nisem vedel, da jih spremlja.

Ga boste morda o tem kaj povprašali?

Da, mislim, da se bomo morali pogovoriti in ga malo zafrkavati. (smeh)

Se doma o tem kaj pogovarjate?

Ne, res ne. To je bolj tema v reprezentanci. Tam vlada odlično vzdušje, saj so nekateri privrženci Olimpije, spet drugi pa pesti stiskajo za štajerski del. Nato letijo šale z vseh strani, še posebej glede nizkih temperatur v Mariboru. (smeh) 

Peter Prevc iz Dolenje vasi bo 20. septembra dopolnil 24 let. V svetovnem pokalu je prvič nastopil leta 2010, doslej pa je dosegel 21 posamičnih zmag. V letošnji sezoni je z naskokom kar 813 točk več kot zanesljivo osvojil veliki kristalni globus. 

Kako bi primerjali svoje obveznosti do novinarjev in smučarsko skakanje ter priprave nanj? 

Še vedno mi je lažje skakati, saj gre za več kot desetletni ritem. Tega si preprosto vajen. Človek najlažje dela tisto, kar dolga leta počne, in tega ritma se pač privadiš. Torej nečesa, kjer ni večjih sprememb ali šokov. V novinarskem delu odgovora je pa tako, da se veliko gleda na uro, teče se sem in tja. Potem te kdaj še kakšen nepodučen novinar preseneti s tem, da te sredi decembra vpraša, kdaj se ti začnejo tekme …

Se vam je to res zgodilo?

Res. (smeh)

Malce moramo še načeti medije in vaš odnos z nami. Ste se nas naveličali, je bilo vsega preveč?

Pravzaprav smo bili letošnjo sezono vedno nekje na poti. Ves februar nas tako ni bilo doma. Komunicirali smo bolj posredno prek uradnih izjav, daljših intervjujev z nikomer ni bilo prav veliko, kolikor se spomnim. Sprejemam oziroma sem to že začel sprejemati kot nekaj, kar spada zraven in kar pride z uspehi. Če ne bi bil uspešen, tega ne bi imel.

Spomnimo pa se tudi primerov, ko so vam na vsakem koraku pred usta postavili samo svetovni rekord v Planici. To vas je zmotilo, mar ne?

Zagotovo me je zmotilo, saj so me obstreljevali z rekordom vse od torka naprej. Govorilo se je le o rekordu, saj sem že imel veliki kristalni globus, za malega sem se še boril, osvojil sem novoletno turnejo, polete sem prav tako dobil … No, ampak da bi imeli novinarji še nekaj, kar bi radi imeli, so želeli še ta rekord. Lani v Planici se je vse vrtelo okoli Severina Freunda, medtem ko rekorda ni nihče povohal, čeprav smo ga mesec prej postavili v Vikersundu in bi ga potemtakem na enako veliki in novi skakalnici v Planici lahko pričakovali. Letos pa je bil globus odločen in tako so si vsi želeli rekord, saj mora nekdo vedno imeti še nekaj več. Toda prišel bo čas, ko bo kdo želel izsiliti rekord, in takrat se bo kdo polomil.

Kolikokrat se ugriznete v jezik in ne poveste tistega, kar si mislite?

Kar dostikrat. Kaj pa vem … Ugrizneš se v jezik ali pa malce začneš razmišljati, kako boš vse skupaj lepo izpeljal. Ko se kje zunaj pogovarjam s kolegi, po navadi že tako veliko manj govorim kot pa tukaj, ko se pričakuje dolge oziroma daljše odgovore. In potem ko pride kakšno neprijetno vprašanje, se ti oči malo zavrtijo, ampak to je del mojega in vašega posla. Vsak mora kaj dati od sebe. Navadil sem se. Navsezadnje se vsega navadiš. 

Peter o svoji blagovni znamki:"Že nekaj časa sem imel to željo, vendar ni bilo časa. Mina mi je na začetku te sezone dejala, da je že vse uredila. Na začetku zime se je preprosto odločila in izpeljala, da smo dobili logotip, prijatelj Jaka pa je postavil spletno stran. Posledično je bilo vse lažje in zdaj pač gradimo na tem. Sam sem sodeloval kot zadnja kontrolna točka. (smeh) Govoril sem, ali je v redu ali ni."

Vsak želi slišati kaj o vas. Pa se zavedate kakšna medijska in športna zvezda ste postali v Sloveniji? 

Približno mi je vse jasno, ampak ne vem, s kom bi to primerjali ali pa s čim bi to merili.

V Planici ste po zaključku zime dejali, da boste morali napredovati, če želite dosegati podobne rezultate in da ista raven ne bo dovolj za vrhunske dosežke. Na kaj točno ste pri tem mislili?

Na vse. Tehnika se tako razvija, da sploh ne opažaš sproti. Gledaš pač analizo prvega treninga, drugega treninga in tako dalje. In to delaš recimo štiri leta. Zdi se ti, da si prizadevaš za vedno enako tehniko. Potem pa pogledaš posnetke, morda se ozreš deset let nazaj v svetovni pokal in opaziš, da so skakali drugače. Tehnika nenehno napreduje. Moraš se prilagoditi, saj se razvoj nikoli ne ustavi zares. Sploh ne veš, kaj se spreminja, ampak intuicija, trenerji, razmišljanje in analiza ti pokažejo, kaj bi lahko izboljšal.

Se zavedate, kje ste imeli svoje prednosti pred tekmeci v pretekli sezoni?

Mislim, da je bila to konstantnost. V sezoni ni bilo nikogar, ki bi zares pričaral zmagovito serijo. Močno serijo je imel le Michael Hayböck na Finskem, tri, štiri tekme je bil odličen. Nikogar ni bilo, ki bi imel svoj mesec in bi bil dovolj dominanten, da bi me izrinil z vrha. Ali pa da bi jih bilo več, ki bi mi mešali štrene.

Je tu priložnost za konkurenco v prihodnji sezoni ali menite, da boste ostali na tako visoki ravni tudi v prihodnje?

Nikoli ne veš, kako se bo sezona zares začela in kako se bo zapletla, ker smo se v nedeljo vsi tekmovalci med sabo poslovili, si rekli adijo in odšli vsak na svoj konec. Videli se bomo poleti na nekaj tekmah in mogoče še kdaj na kakšnem treningu. Vse ostalo je odvisno od vsakega posameznika posebej. Vsi bodo vsak po svoje delali in trenirali. Potem bomo prišli na tekmo in bomo negotovi ter se spraševali, koliko je nekdo treniral, na kaj se je osredotočil, kako je lahko tako dober. Jaz pa se bom spraševal, kaj sem sam naredil, ali so mi morda ušli ali pa sem držal korak s konkurenco. Zato ne veš, kaj ti bo sezona prinesla. Lahko si narediš načrt in skrbno črtaš opravila z njega. Če dobro opraviš, super, če ne, moraš naslednje poletje nekaj spremeniti.

Morda veste, v kateri kategoriji niste premagali Gregorja Schlierenzauerja?

Po številu zmag?

Merimo na to sezono. Namreč po zaslužku. On je takrat v sezoni zaslužil dobrih 350 tisoč evrov, vi pa okoli 100 tisočakov manj.

Ko sem prišel v svetovni pokal 2009/10, se je spremenil sistem deljenja denarnih nagrad. Pred tem so bile denarne nagrade razdeljene med najboljših deset tekmovalcev. Zanje so bile zato nagrade precej višje. Za zmago si prejel 30.000 švicarskih frankov. Ko pa sem prišel v svetovni pokal, je denarni sklad ostal nespremenjen, le da se je vse skupaj razdelilo med najboljših 30. Ampak s tem se ne obremenjujem.