Zabava

Lahko glasba izboljša svet?

Sonja Javornik
14. 12. 2015, 17.13
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Nekoč so ga opozarjali, da bo izgubil poslušalce, če bo še naprej nastopal z bosanskimi begunci. Ampak se na to ni oziral. Vlado Kreslin sicer ni posebej glasen, tudi ne najbolj zgovoren med našimi glasbeniki, je pa zagotovo načelen in pripravljen podpreti tisto, v kar verjame, pa čeprav bi mu lahko škodilo.

Alenka Slavinec
Vlado pravi, da so pesmi nastajale dlje časa, posnete pa so bile letos; razen naslovne, ki je bila posneta lansko jesen.

Morda nekateri res padajo na populistične "štose", ampak po drugi strani je očitno dejstvo, da je vsa ta desetletja tako priljubljen tudi zato, ker ne kalkulira in ima pokončno držo. No, pa seveda piše super pesmi, o čemer se lahko spet prepričate ob njegovem novem albumu Če bi midva se kdaj srečala.

Pri nas so zvezde tisti, ki čim manj povedo in naredijo.

Zanimivo se mi zdi, da v eni od skladb pojete o "samih naših", po drugi strani pa verjetno še nikoli niste imeli na enem albumu tako raznolikih sodelavcev z vseh koncev sveta. Kaj to pomeni? So to tudi "naši"?  Je morda glasba bolj pomembna kot jezik, v katerem se izražamo?

Zadnjič sem v Prekmurju srečal znanko, ki je nisem videl že desetletje. In ko mi pove, da živi na Dunaju, zavzdihnem, kako rad bi živel v tem mestu … Ona pa, da Dunaj ni več tisto, kar je bil ... »A se je kaj spremenil v zadnjih letih?« sem vprašal, ona pa: »Ah, vsi ti begunci!« Pa sem rekel, kaj pa imaš ti z begunci, saj še nobenega videla nisi in saj si bila tudi ti ekonomska migrantka pred leti, ko si prišla na Dunaj … Ljudje kar nekaj govorijo, ne potegnejo primerjave. Letošnje poletje sem preživel med emigranti, in to slovenskimi. Ekonomskimi in političnimi, v Kanadi in Argentini. Njihove zgodbe so pogosto zelo podobne tem, ki jih danes gledamo na televiziji …

In kaj torej vi pravite na to, da k nam prihaja vse več beguncev?

Zadnjič mi je nekdo iz Sarajeva z užaljenostjo črnega humorja dejal, da so oni v taki »riti«, da se njih še begunci izogibajo. Tudi Slovenija ni njihova ciljna država …

Pred kratkim sem govorila z Ano Dolinar, ki je zelo aktivna v kampanji Čas je za. Povedala mi je, da ste vsi trije -ini (Kreslin, Lovšin in Predin, op. p.) spet prvi potrdili pomoč, medtem ko vaši mlajši rockovski kolegi ne želijo sodelovati, saj se očitno ne želijo opredeljevati pri teh stvareh. Kako vi gledate na to? Se kdaj z mlajšimi kolegi tudi pogovarjate o tem? Kako komentirate, da pojejo o nekih barvah duše, skratka o povsem abstraktnih stvareh, ko pa so vendar rockerji nekoč bili glasni tudi glede družbenih ureditev, krivic …?

Takrat, v šestdesetih, sedemdesetih letih, smo verjeli, da rock glasba spreminja oziroma izboljšuje svet. Sedel sem z Đonijem Štulićem (vodja kultne jugoslovanske zasedbe Azra, op. p.), ko je ognjevito razlagal, da ne bi bilo detanta (konca hladne vojne, op. p.), če ne bi bilo Beatlov. Takrat so imela »izjasnjevanja« tudi drugačne posledice kot zdaj, ko lahko rečeš, kar hočeš. Zdaj je rock pač »še en žanr«. Mislim in upam, da se tudi mlajši rockerji angažirajo, vendar taki niso na očeh, ker vsako zavzemanje za splošno dobro medijev ne zanima. Ljudje se nočejo javno izjasnjevati o stvareh, ker imajo slabe izkušnje. Vsi jih imamo. Nočejo se opredeliti niti, za kateri nogometni klub navijajo, da se ne bi komu zamerili. Žalostno, pa tudi logično – ob vsem tem podpihovanju na nogometnih tekmah, internetnih forumih in tako dalje. Tožilstva pa – kot da ne živijo v tej državi ... Med vojno v Bosni me je ustavil slovenski politik in me prepričeval, naj preneham to početje, ker bom izgubil vso slovensko publiko. Nastopal sem namreč z bendom najstniških beguncev iz Bosne. Pri nas so zvezde tisti, ki čim manj povedo in naredijo. Poglejte ankete. Čim bolj prijazni in »preprosti«. Ne pa izvirni, hrabri, drzni, izzivalni, pošteni in tisti, ki delajo za skupno stvar, za vse nas.