Ostali športi

Razkrinkani!

Urška J.J. Rizvin
13. 12. 2013, 14.25
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Živijo! Vse bolj se mi meša od božičnih pesmi. Večinoma sicer poslušam radio, ker imam rada zelo različno glasbo. V teh dneh pa sem se odločila, da bodo pač prišle na vrsto že malce zaprašene zgoščenke ali pa seveda ključki, na katerih je shranjena moja najljubša glasba. Prav presenetljivo letos ne spoznavam ponovno inflacije neumnih novoletnih zabav, ampak se je vse, kar je res pomembnega oziroma kamor moram iti, lepo razporedilo.

Mediaspeed

Moram povedati, da sem zelo potrpežljivo dekle in da se me ne da kar tako spraviti ob živce. Sicer se mi zdi, da sem včasih preveč naivna in donkihotovska, ampak imam pač svoje predstave in principe o in v življenju, brez katerih jaz ne bi bila jaz.

Tudi zato včasih začnem ali pa napišem kakšno neumnost, ki se meni zdi pomembna, drugim pa pač ne. Ampak tako pač je. Veliko je stvari, ki me motijo v slovenskem športu, in ker se leto ravno bliža koncu, se včasih zalotim, da razmišljam tudi o tem, kako bi bile stvari lahko boljše. Sicer o tem razmišljam in tudi pišem že deset let, pa se stvari še niso obrnile navzgor, a vendarle. Nisem ena tistih, ki se vdajo v usodo in razmišljajo v slogu - psi lajajo, karavana gre dalje -, ampak sem ena tistih, ki se jim zdi prav, da se vsak dan opozarja na napake, saj se potem morda (seveda brez vsakega zagotovila) ljudje začnejo zavedati.

V sredo sem gledala na slovenski televiziji razpravo o nacionalnem programu športa, ki naj bi veljal za naslednje desetletje. Vse lepo in prav, ampak gora besed, tudi zapisanih, slovenskega športa še ne bo pripeljala na zeleno vejo. Bolj sem bila naklonjena Tomu Levovniku in Jožefu Kavtičniku kot pa podpredsedniku olimpijskega komiteja Bogdanu Gabrovcu in v. d. direktorja direktorata za šport Ediju Kolarju. Slednji je tako ali tako verjetno človek z največ funkcijami v slovenskem športu, za kar mu je treba izreči vse spoštovanje, saj je zanj dan gotovo prekratek.

Samo ne vem, kako lahko uskladi vse obveznosti ob tako odgovorni funkciji, kot jo ima. Levovnik je dal zanimivo iztočnico, ki mi je dala misliti. Dejal je, da morata tako ministrstvo oziroma država kot OKS kot najvišji organ civilne športne sfere stremeti k temu, da bi bil v prihodnosti šport za otroke in mladostnike brezplačen in da je to edini način, da bomo v naslednjih dvajsetih letih slovenski šport zadržali vsaj na približno tako visoki ravni, kot je zdaj. Njegovo tezo je podkrepil tudi Kavtičnik, ki je kot ravnatelj uvedel nekaj takega na svoji šoli in vsem otrokom omogočil brezplačno učenje smučanja (z opremo vred). Ko pa je ta model ponudil nacionalni zvezi, je naletel na odpor in nerazumevanje.

Kako tipično za okolje, v katerem živimo. Popolnoma se strinjam z obema gospodoma in nikakor ne morem pokimati v znak odobravanja besedam Kolarja, ki trdi, da se tak program na šolah že izvaja. Ali se res izvaja? Na katerih šolah? Kolikor izvem iz pogovorov s prijateljicami, ki imajo otroke od prvega razreda devetletke do srednje šole, vsi krepko plačujejo otrokovo udejstvovanje v klubih. Še najcenejši je nogomet, vadnina za vse ostale športe pa se giblje od 40 evrov naprej. V roke pa mi je prišla tudi zanimiva pobuda nekaterih ravnateljev osnovnih šol, da bi otroke iz klubov preusmerili v šole oziroma da bi prevzeli sistem, ki ga imajo v ZDA. Vsa tekmovanja z mladinskimi vred naj bi se odcepila od panožnih zvez (ne bi bila več pod njihovim okriljem, saj so stroški za klube izjemno visoki) in se organizirala po šolah.

S tem bi se tekmovanja bistveno pocenila, ne bi bilo podvajanj, poleg tega pa bi se krepila pripadnost šoli. Vsekakor zanimiva ideja, ki bi se po mojem mnenju morala uresničiti. Me sicer zanima, kako se bodo na to odzvali na ministrstvu, kjer verjetno niso naklonjeni ideji, da bi potem oni držali roko nad vsem (verjetno imajo že tako ali tako preveč dela), zagotovo pa se bodo temu zelo upirale panožne zveze, ki jim tekmovanja mladih predstavljajo velik vir zaslužka (le zakaj morajo služiti na otrocih oziroma posledično starših?). To bi seveda pomenilo vrnitev v športni sistem, ki je bil v veljavi v rajnki Jugi in je deloval zelo dobro. Ampak podobnih idej v nacionalem programu športa za naslednje desetletje ni.

To ni pomembna stvar - brezplačen šport otrok in mladine namreč. Je pa verjetno, moram priznati da NPŠ nisem brala, veliko besed o tem, kako bodo novi zakoni otežili obstoj našega športa. Besed bo veliko, toda da bi kdo kaj rekel in v parlamentu skušal izvzeti športne objekte iz novega davka o nepremičninah, pa seveda ne. Oh, te moje ljube besede bodo spet izzvenele v prazno.

Pa lupčka do prihodnjič.