Nogomet

Ko trener ne pride do besede

Andrej Miljković
13. 12. 2013, 11.40
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Tretjič zapored. V letošnji sezoni smo v zvezi z nastopi Maribora v ligi Europa velikokrat uporabili to besedno zvezo in tudi sinoči je na misel prišla v zvezi z marsičim.Tudi z dejstvom, da smo še tretjič zapored v Ljudskem vrtu občutili obe vremenski skrajnosti nastopanja v evropskih pokalih: avgustovsko vročino in decembrski mraz.

Grega Wernig

Trikrat zapored si je v omenjeni vročini Maribor priigral evropsko jesen in trikrat zapored je to pomenilo, da bo na mednarodnem odru najmanj dočakal približno sredino decembra. A da bi bila stvar še toliko lepša, se je sinoči zgodilo nekaj, kar se ni zgodilo tretjič, temveč prvič.

Pa ne le prvič v tem tako zelo uspešnem triletnem obdobju, prvič v celotni zgodovini Maribora in tudi slovenskega klubskega nogometa. Ekipi s sončne strani Alp še nikoli ni uspelo dočakati tako imenovane evropske pomladi, pa čeprav v podobi zgolj malce višjih februarskih temperatur. Maribor je to priložnost imel, stvari niso bile odvisne le od njega, ves čas pa je bilo jasno, da bodo odzivi po tekmi bodisi usmerjeni v proslavljanje zgodovinskega uspeha bodisi zaznamovani s takim ali drugačnim objokovanjem na tak ali drugačen način (po lastni ali tuji krivdi, zaradi sinočnjega dogajanja ali zaradi starejših grehov) zapravljene priložnosti.

Ko je v 41. minuti Jordi Gomez Wigan iz enajstmetrovke popeljal v vodstvo in je bil izid v Belgiji še vedno 0:0, se je zdelo, da smo pravkar zapisano dilemo že na tisti točki razrešili. A kot se v tem čudovitem športu zgodi tako zelo pogosto, so se stvari ekspresno hitro oddaljile od na videz še tako osnovanih pričakovanj, se postavile na glavo in zagotovile precej bolj kompleksno zgodbo tako o sami tekmi kot o pogledih glavnih akterjev neposredno po njej. Enajstmetrovka na drugi strani, zadetek Dejana Mezge za izenačenje in za nameček izključitev gostujočega nogometaša so bili zagotovilo za to, da zadeva ne bo šla v pozabo kot priložnost, ki to nikoli ni zares bila.

A kot se je izkazalo, je bil to šele začetek nečesa, česar se bodo vsi vpleteni na strani slovenskega prvaka spominjali še zelo dolgo, verjetno kar celo življenje. V drugem polčasu so zadetek Željka Filipovića in zadetka Rubina v Belgiji, pa tudi zapravljena vele priložnost Damjana Boharja in spomeniška obramba Jasmina Handanovića spisali zgodbo, ki je v analih slovenskega nogometa dobila prav posebno mesto.

Posledično pa na odzive junakov ni bilo treba čakati do srečanja v prostih, namenjenih novinarjem. Kaj si mislijo o zgodovinskem uspehu, se je iz slačilnic, klubskih prostorov in še od kod slišalo tudi tja, kamor se ponavadi ne sliši čisto nič. Navdušenje, vzkliki ekstaze in še kaj so polnili prostore na stadionu ter njegovo okolico; ob srečanju z novinarji so bili glavni akterji sicer še vedno opazno presrečni, a vendarle tudi opazno utrujeni od izliva tistih najbolj svežih in najbolj ekstremnih čustev, ki je skrito od oči javnosti neposredno sledilo srečanju vseh slovenskih klubskih srečanj.

Šimundža: Tega ni pričakoval nihče 

»V slačilnici nisem prišel do besede in verjetno bo tako tudi ob proslavljanju uspeha, ki se bo zavleklo pozno v noč,« je napol za šalo napol zares priznal trener Maribora Ante Šimundža, ki je po kratkem druženju s svojimi igralci celo tako zelo uspešno skrival evforijo, da smo ga o obrazu v slogu najboljši kvartopircev morali dodatno povprašati. Je res šlo le za utrujenost od proslavljanja v slačilnici ali za kaj več? Dobili smo odgovor povsem v slogu mirnega strokovnjaka, ki v življenju sledi svoji prav posebni filozofiji. »Dosegli smo zgodovinski dosežek, o tem ni nobenega dvoma. Dosegli smo nekaj, česar niso pričakovali niti največji optimisti, in seveda sem zaradi tega presrečen. Verjetno bodo nekatere stvari še prišle za mano, a najbrž tudi takrat ne bo neke evforije, saj preprosto nisem evforičen človek,« je dejal prvi mož stroke slovenskih prvakov in zadevo še dodatno pojasnil: »V življenju evforije ne zganjam ne v eni ne v drugi smeri, ne v plus ne v minus, takšen je pač moj pogled na svet. Moram ostati zbran, moram ostati miren in moram se osredotočiti na naslednje izzive. Navsezadnje bom moral hitro začeti s pripravami na nadaljevanje sezone, celo hitreje, kot smo si mislili,« pa mu je na koncu vendarle ušel nasmešek, tako kot mu je ušel ob vprašanju, ali zaradi igralskega prispevka v ligi prvakov in trenerskega v ligi Europa postaja nekakšen magnet za zgodovinske uspehe vijoličastih. »Kaže, da res postajam nekaj takega. Šalo na stran, uspeha smo si zelo želeli in ga dosegli. Odločila je naša želja, odločila je naša odločenost, da bomo na vsak način poskusili izkoristiti to veliko priložnost.« In to kljub temu, da ekipa ni bila odvisna sama od sebe in da ji zmaga še ni prinašala napredovanja. Mariborčani so potrebovali še zmago Rubina, in ker so jo dobili, nas je zanimalo Šimundževo sporočilo ruski ekipi. »Rusom bi sporočil, da so pravi profesionalci, kot se na tej ravni tudi spodobi. Zagotavljam vam, da bi mi odigrali enako, če bi bil kdo drug odvisen od nas, in zelo sem vesel, da je tako storil tudi Rubin. Odločil se je, da bo ohranil obraz, kot ga je v življenju treba ohraniti vedno. Navsezadnje nikoli ne veš, kdaj se ti bo spoštljiv odnos vrnil,« filozofije v najbolj pozitivnem pomenu tega izraza ponovno ni manjkalo, sicer pa je trener za izid druge tekme izvedel tik pred koncem tekme. »Slutil sem, da se nekaj dogaja, a izida iz Belgije nisem poznal do petih minut pred koncem tekme, ko mi je zanj povedal Zlatko Zahovič. Takrat se je napetost malce povečala, a mi je uspelo zadržati mirne živce do konca.« Kaj mirne, takemu človeku bi, če se nekoliko pošalimo, zlahka zaupali ključe za izstrelitev jedrskih raket.