Mož, ki je za kanarčke v tej sezoni največkrat zatresel mrežo, in sicer kar devetkrat, je bil gost tokratnega Povabila na kavo. V Banja Luki rojen Goran Galešić se po skoraj sedmih letih, ki jih je preživel v Sloveniji, tu počuti skoraj kot doma, pa čeprav pravi, da svojega rojstnega kraja ne bi zamenjal za nič na svetu. Z njim smo se pogovarjali o marsičem zanimivem, med drugim o žaljivkah, zaradi katerih je moral zapustiti vrste Hajduka, razkril nam je tudi, zakaj je v letošnji sezoni na igrišču tolikokrat izbruhnil.
Po igranju za Gorico, neuspešnem prestopu v vrste splitskega Hajduka in igranju za propadlega belgijskega delodajalca je Goran Galešić svoj novi dom našel v Kopru, s katerim z drugega mesta in tekmo manj ogroža vodilne vijoličaste in upa, da mu bo vendarle uspelo narediti tisti tako želeni korak naprej v karieri, ki se je začela v domači Banja Luki. »Vse skupaj se je začelo pri šestih oziroma sedmih letih, vendar takrat kot navihan fant nogometa nisem jemal resno, vzel sem si tri oziroma štiri mesece premora. Nekega dne je trener v trgovini srečal mojo mamo, ki je dajala banane v vrečko. Rekel ji je, naj mi jih ne da, če ne pridem na trening. In še isti dan sem šel, od takrat razen v primeru poškodbe nisem izpustil nobenega treninga več. Vse skupaj je postalo veliko bolj resno, vse sem posvetil nogometu,« nam je zaupal Goran, ki je pred slabimi tremi tedni dopolnil petindvajset let.
Odraščal je s tri leta starejšim bratom, ob spominu na njuno skupno otroštvo se je le nasmehnil in priznal, da sta se nenehno borila, dandanes pa sta zelo dobra prijatelja. Tudi zaradi njega se je, pa čeprav je bil zaljubljen v nogomet, odpravil na trening juda, vendar je kmalu ugotovil, da ta šport sploh ni zanj, in je raje ostal pri okroglem usnju. »Tudi sicer smo s prijatelji ves prosti čas preživljali na igrišču ob šoli, brcali smo žogo, včasih smo igrali tudi košarko,«je dodal naš sogovornik in z nami delil anekdoto iz otroštva, ki se je še danes zelo dobro spomni in ob kateri se vedno nasmeje, pa čeprav bi se lahko končala tudi tragično. »Star sem bil dvanajst let in na mednarodnem turnirju v Sarajevu sem bil proglašen za najboljšega igralca turnirja. Ko sem prišel domov, sta oče in stric gradila hišo. Veselo in ponosno sem stekel očetu pokazati pokal, tudi stric se je obrnil, a medtem je na tla spustil gredo, ki je padla name in mi razbila glavo (smeh),«je povedal hitri vezist, s katerim na srečo ni bilo nič hujšega. Sicer pa je bil kot otrok zelo miren in ni iskal težav. »Pri šestnajstih letih nisem hodil na zabave. Mogoče sem šel enkrat na mesec, to pa je bilo tudi vse. Vse sem namreč podredil nogometu in treningom, hodil sem v šolo, ostalo me ni zanimalo. Pri dvajsetih je bilo drugače, takrat sem si bolj privoščil.« In čeprav se je zavedal pomena izobrazbe, priznava, da šole ni maral, v srednjo šolo za elektrotehniko se je vpisal samo zato, da bi pridobil neki poklic, čeprav ga elektrotehnika sploh ni zanimala. »Nekaj malega še znam, vendar priznam, da nič posebnega (smeh). Šolo sem obiskoval samo zato, da bi nekaj končal. Vse ostalo je bilo podrejeno nogometu, za člansko ekipo sem namreč zaigral že pri šestnajstih letih in sem bil že znan. Učitelji so mi zaradi tega šli na roko, veliko so mi pomagali.«
To je raj za moške
Na treningih je trdo delal za to, da bi postal čim boljši, od že uveljavljenih nogometašev pa so mu bili všeč Predrag Mijatović, Zlatko Zahovič in Arjen Robben. Po začetkih pri domačem Borcu se je že pri osemnajstih letih podal novim izzivom naproti, za seboj je pustil tudi mesto, v katerem je odraščal. »Če sem iskren, Banja Luke ne bi zamenjal za nič na svetu, čeprav je tudi Koper res lepo mesto,«je priznal Goran in potrdil mit, da je v njegovem rojstnem kraju veliko lepih deklet. »Res je, to je raj za moške (smeh).« A ker je moral s trebuhom za kruhom, ga je pot, potem ko je Borac izpadel v drugo ligo, zanesla v Slovenijo, natančneje v Gorico, kamor ga je povabil Novica Nikčević, ki je bil takrat direktor kluba. »Ko sem prvič prišel v mesto, sem dobil vtis, da je povsem mrtvo, bilo je daleč od vsega, česar sem bil vajen v Banja Luki. Prvo leto je bilo prelomno, saj sem se boril sam s sabo, bilo mi je zelo težko. Tudi drugo leto ni bilo preveč lahko, nato pa sem se že sprostil, spoznal ljudi in kraje, zdaj pa po vseh teh letih na Slovenijo gledam kot na svojo državo,« je priznal naš sogovornik, ki je s svojim zgodnjim odhodom od doma razžalostil predvsem mamo, ki pa je bila pomirjena prav zaradi dejstva, da se je njen sin odpravil v Slovenijo. »Oče je nekaj časa dela delal v Ljubljani, z njegove strani imam tudi nekaj sorodnikov v Mariboru, tako da je bilo moji družini všeč, da grem sem. Živel sem sam, saj sem že jaz težko dobil vizo, kaj šele starši,« je povedal Goran, ki pa se v tem času ni naučil kaj prida kuhati. »(smeh) Mogoče malo, vendar priznam, da se večino časa prehranjujem v restavraciji.«
In če je na zelenici pokazal svojo najbolj divjo stran, je v zasebnem življenju zelo miren: »Ko ne treniramo, najraje počivam, se zapeljem v Portorož, Trst ali Novo Gorico, kjer imam veliko prijateljev, in se rad usedem na kavo. Seveda čas preživljam tudi s svojo punco, ki sem jo spoznal v diskoteki v Banja Luki. Z mano je bila že v Beogradu in uživa tudi v Kopru.«
Ko smo ga povprašali o tem, ali ima kakšen klub, za katerega stiska pesti, se je namuznil in povedal: »V Splitu je moj prestop propadel predvsem zaradi tega, ker so novinarji objavili videoposnetek iz Beograda, ko sem bil pri Partizanu in ko sem povedal, da od otroštva navijam za črno-bele in da mi ta klub pomeni vse. Navijači Hajduka tega niso mogli sprejeti. V klubu so mi rekli, da bi bilo boljše, če bi rekel, da navijam za Dinamo. Trenutno sem v Kopru in navijam za ta klub (smeh).« Ker se nezadržno bliža tudi največji športni dogodek tega leta, se seveda nismo mogli izogniti niti pogovoru o premiernem in zgodovinskem nastopu reprezentance Bosne in Hercegovine na mundialu. »Evforija nedvomno vlada že zdaj, saj ljudje obožujejo nogomet. To lahko vidimo vsak konec tedna, ko se zbere veliko število navijačev. Želim si, da bi bili tudi navijači v Sloveniji takšni fanatiki, da bi bili stadioni polni. S tem bi veliko pridobila tudi sama liga, ki je kakovostna, le navijačev ni,« se je za konec temne plati slovenskega klubskega nogometa dotaknil Goran.
