Nogomet

Poslovil se je...

Ekipa/M.J.
30. 12. 2013, 09.19
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Ko se je Roman Bezjak lani odločil za slovo od Slovenije, so se tega pri Olimpiji še kako razveselili.Državo je pač zapustil nogometaš, ki je bil za klub iz Ljubljane prava nočna mora. Zmaji bi bili sicer precej bolj veseli, če bi odšel k njim, ne nazadnje so ga tudi snubili, ko je bil še član Celja. A Bezjak se je odločil za drugačno pot, odločitev pa se je že izkazala za pravilno.

Reuters

Bezjakov prestop v Bolgarijo je bil za marsikoga presenečenje. V prvi vrsti zaradi tega, ker je pred tem igral »le« za Celje, za nameček je pogodbo z njim podpisal bolgarski prvak. Ko je imel na začetku pustolovščine pri Ludogorcu nemalo težav oziroma njegova minutaža ni bila ravno zajetna, so bili številni prepričani, da je le vprašanje časa, kdaj se bo vrnil domov. Toda tihi fant iz Koroške se ni dal kar tako, bil je prepričan, da bo prej ali slej prišel trenutek, ko bo dobil priložnost, če bo le vztrajal, če se bo le trudil na treningih. In čeprav so bolgarski klubi znani po tem, da se hitro naveličajo tujih nogometašev, če ti ne igrajo na res visoki ravni, so v Razgradu Bezjaku stali ob strani tudi tedaj, ko mu ni šlo ravno najbolje od nog. Očitno so že vedeli, zakaj, v njegovem drugem letu pri Ludogorcu pa so bili za zaupanje tudi nagrajeni. In to na kakšen način.

igralni položaj: napadalec
starost: 24 let
klub: Ludogorec (Bol)

 

Prerešetani Ljubimec

Bezjakovo sanjska zgodba se je začela pisati v mesecu maju, ko je v zaključku sezone 2012/13 zabil kar pet golov na vsega treh tekmah. S tem je prispeval pomemben delež k naslovu bolgarskega prvaka, ki je bil za Ludogorec sicer že drugi zaporedni. Čeprav so Bolgari v kvalifikacijah izločili tako bratislavskega Slovana kot beograjskega Partizana, do lige prvakov niso prišli, Basel je bil previsoka ovira. Ludogorec je evropsko pot vseeno nadaljeval, in sicer v ligi Europa, kjer je Bezjak nadaljeval strelske vaje. Na vsega petih tekmah je kar štirikrat meril v polno; trikrat na dveh obračunih je zatresel mrežo nizozemskega velikana PSV-ja, v Zagrebu je osmešil še Josipa Šimunića, mu žogo poslal med nogama in jo nato zabil še v mrežo Dinama. Toda Bezjak ni bil uspešen le v Evropi, pač pa tudi v državnem prvenstvu.

V tem se Ludogorec znova bori za naslov, trenutno je drugi na lestvici. Doslej je dosegel 47 golov, Bezjak jih je prispeval kar 10. Je prvi strelec svojega kluba, dvakrat je bil izbran za igralca kroga. Tudi oktobra po tekmi z Ljubimcem, ko je na eni tekmi zabil kar štiri gole! Praktično čez noč je bil rojen novi zvezdnik bolgarskega nogometa, praktično čez noč se je po Evropi začel širiti glas o fantu, ki v dresu Ludogorca gole zabija kot po tekočem traku. In temu glasu so se odzvali številni. Vse glasnejše so govorice o tem, da bi lahko Bezjak že v kratkem pomahal v slovo in se preselil v kakšno od precej bolj urejenih evropskih lig. Zanj naj bi se ogreli številni španski klubi (Getafe, Betis, Osasuna, Girona …) in tudi nizozemski prvoligaš Vitesse ter ukrajinski Metalurg iz Donecka. A v upravi Ludogorca so vsem snubcem slovenskega nogometaša poslali jasno in glasno sporočilo: drži, Bezjak lahko odide, toda le za pet milijonov evrov!

Dvakrat v okvir

V ozadju klubskih uspehov se je začela pisati tudi Bezjakova reprezentančna zgodba. Srečko Katanec je v napadalcu, ki je za Celje v 1. SNL zabil 34 golov na 108 tekmah, videl igralca po svojem okusu. Priložnost za debi v dresu z državnim grbom mu je ponudil avgusta, ko je Bezjak na prijateljski tekmi s Finsko z mojstrskim strelom stresel prečko nasprotnikovega gola.

Malce kasneje je dočakal prve kvalifikacijske minute, ko je v Ljudskem vrtu na obračunu z Norveško malce pred koncem zamenjal strelca treh zadetkov Milivoja Novakovića. Tretji nastop je nato zabeležil novembra, in sicer na prijateljski tekmi v »njegovi« Areni Petrol. V Celju je Slovenija Kanado porazila z 1:0, lahko bi bilo tudi 2:0, če Bezjaka vnovič ne bi ustavila vratnica. »Očitno mi ni usojeno. Na klubski sceni žoga v mrežo zleti po vsakem mojem strelu, v reprezentanci tresem okvire. Toda ne obremenjujem se, vem, da bo zadetek prišel prej ali slej, le vztrajati moram,« je govoril tedaj. Glede na to, da je star šele 24 let, se mu zagotovo nikamor ne mudi. Ne iz Ludogoreca ne pri lovljenju prvega reprezentančnega zadetka. Če kaj, potem je vsekakor na njegovi strani čas.